V današnjem OFF komentarju se po enem tednu ponovno vračamo k nesojenemu diskurzu o pokojninskih dodatkih za tako imenovane izjemne posameznike. A pustimo tokrat ob strani pretirano kolebanje med moralno gnilobo Slovenske demokratske stranke in Levice – teh brezvsebinskih plitkobesednih dvobojev smo se dovolj nagledali že v studiih različnih slovenskih televizijskih hiš. Če svoje doze slučajno še niste dobili, ne skrbite. Gotovo jo boste ob na žalost najverjetneje prihajajočem referendumu. Kljub vsemu temu stopimo korak nazaj in se po vsem populističnem pljuvanju ene in druge stranke obrnimo k poteku dotičnih dogodkov.

Obnovimo torej še enkrat: Državni zbor je 30. januarja ob podpori koalicije in nasprotovanju opozicije po vetu znova sprejel zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, ki ureja pravico do tega dodatka ter določa pogoje za njegovo priznanje. Kot v javnih nastopih rada poudarja Levica, so vrhunski umetniki, športniki, znanstveniki in drugi izstopajoči posamezniki izredno pokojnino lahko pridobili že doslej – še vedno veljavni zakon o izjemnih pokojninah namreč sega v leto 1974, nekoliko je bil spremenjen leta 1990 in 2017. Na ministrstvu za kulturo poudarjajo, da želijo z novim zakonom o izjemnih pokojninah na področju umetnosti poskrbeti za sistemsko in transparentno urejenost. Da obstoječi sistem ni ustrezen in da je v več primerih prišlo do kršenja pravice do enake obravnave, je že pred poldrugim desetletjem presodilo računsko sodišče, čemur je sledila tudi daljša prekinitev dodeljevanja izjemnih pokojnin po doslej veljavnem zakonu.

Na oder stopi SDS in ker osel včasih pač gre večkrat na led, nedolžno sistemsko prenovo zakona, ki ga izvaja Levica, zlahka upodobi kot nagrajevanje kulturne elite – kar to de facto je. Levica krevsa nazaj, SDS poseže po referendumu. V državnem zboru nič novega, skratka. V kaosu kregancij, ki niso nič drugega kot posredniške vojne, se prav hitro izgubi ključno vprašanje prenavljanja presvetih pokojnin za domače izjemneže. SDS si mane roke pred izvedbo kvazipredvolilne ankete – oziroma v primeru kasnejše izvedbe potencialnega referenduma – bolje rečeno predvolilne mobilizacije. Levica izvaja nekaj vmes med nerodnimi sistemskimi prenovami in apeliranjem na svojo po večini elitno volilno bazo. To so teme posredniških bojev teh dveh strank, ob katerih ne smemo izgubiti uvida v dejansko jabolko spora, ki pa nobene izmed strank ne zanima. Ob vsaki proksi vojni, ne glede na to, kako majhna je in ali sploh je zares vojna, se lahko vprašamo, kaj je tisti detajl, ki je občestvu tako nepomemben, da je nanj z lahkoto obesiti pretvezo dejanske vsebine. Preidimo torej k bistvu: Kdo pravzaprav je ta izjemni posameznik? In za božjo voljo, zakaj si zasluži višjo pokojnino od navadnega delavca?

Odgovor Levice danes in Slovenske demokratske stranke včeraj, ko jim je bil nacionalni ponos še pomebnejši od mobilizacije volilcev, je bil prav slednje: govorimo torej o odmevih besednih zvez, kot sta ponos naroda, prepoznavnost naroda v mednarodnem okolju in podobnih nebulozah. Da se je kvaziantinacionalistična Levica pripravljena opreti na definicijo pomena umetnosti s temelji v narodnem ponosu, nam pove vse, kar moramo vedeti o resnični motivaciji za ekscesno nagrajevanje izjemnih posameznikov.

Kdo torej je izjemni posameznik? Gre za osebo, v tem primeru umetnika, v širšem pa tudi znanstvenika ali športnika, ki »izkazuje posebne zasluge za kakovost, pomen in prepoznavnost umetnosti v Republiki Sloveniji ali tujini«. Onkraj rigidne definicije: gre za osebo z določenim talentom, ki je bila poleg tega, da ima posrečen genetski material, večkrat ob pravem času na pravem mestu. Skupek srečnih naključij, torej vse od prirojenega talenta do možnega privilegija okolja, ki jih je spodbujalo in vzgajalo na poti k izjemnosti – to je tisto, kar naredi izjemnega umetnika, športnika, znanstvenika. Ti izjemni posamezniki in ljudje, ki jih kujejo v zvezde, najbrž ne bodo navdušeni, ko jim boste povedali, da je njihova izjemnost zgolj skupek srečnih naključij. Ti ljudje svoje uspehe in lastno izjemnost radi pripisujejo trdemu delu. S tem postajajo kolesje v kapitalistični mašineriji, ki delavce spodbuja v prekarstvo, zakrinkano v trdo delo, ki bo rezultiralo v izjemnost. 

Pustimo ob strani vročo debato o tem, ali umetnost je delo ali ne, dejstvo je, da je v aktualnosti več umetnikov prekarcev kot pa umetnikov izjemnih posameznikov. In ravno za vse umetnike prekarce je sistem nagrajevanja izjemnežev še dodatno pokroviteljski, hkrati pa varajoč. Kar prekarnim umetnikom država govori, je le »Poglej, v redu je. Nadaljuj s tem, kar delaš. Okej je, da si izrabljan kot poceni delovna sila, ker si posvečen umetnosti. Mogoče ti kdaj rata!« Nekateri srečneži iz vrst prekarcev čez čas morda postanejo izjemni posamezniki, ki izkoriščanje iz svojih prekarnih let začnejo mešati za trdo delo, ki so ga vložili v to, da so uspeli. Na ta način nekdanji prekarec postane sel kapitalistične manipulcije, ki propagira, da je lahko prav vsak izmed nas izjemni posameznik, če se za to le dovolj trudi. Ta analiza seveda vključuje le osebe, ki so pred kronanjem z nazivom izjemnika bile v prekarnem delovnem odnosu, kar kakopak ne velja za vse umetnike. Mnogi slednjih so le nepotistična smetana, kar pa nas vrne nazaj k privilegijem talentov in okolja.

V primerjavi z metamorfozo prekarca v izjemnika, ki definira to, kdo izjemni posameznik v primeru odsotnosti elementa nepotizma sploh je, je odgovor na drugo vprašanje, ki smo si ga zastavili v komentarju, zelo enostavno. Zakaj si izjemniki zaslužijo višjo pokojnino od navadnega delavca? Preprosto: tega si nikakor ne zaslužijo. 

Da Slovenska demokratska stranka pokojninam za izjemne posameznike nasprotuje selektivno in ko se jim to splača, je popolnoma jasno ter ni vredno poglobljenih debat. Prav tako je stara zgodba tudi, da je Levica brezvsebinska stranka, ki navkljub oklepanju pojma socializma niti retorično ni sposobna slediti najosnovnejšim marksističnim maksimam, temveč obstaja zgolj v vakuumu antijanšizma. Bolj produktivno kot skandirati ob proksi vojnici teh dveh strank se je posvetiti goli nepravičnosti in manipulativni naravi koncepta izjemnih posameznikov. Neustavljivo nagrajevanje umetnikov, športnikov, znanstvenikov in vseh drugih, ki jih država klasificira kot izjemne posameznike, ni nič drugega kot propaganda kapitalistične mašinerije, ki želi s tovrstnim idoliziranjem posameznikov množico prekarcev in drugih delavcev narediti bolj krotko. Mladega delavca takšno idealiziranje posameznikov vzgaja v perfekcionističnega deloholika, ki je prepričan, da mora nujno biti nekaj izjemnega, prepoznavnega, nadpovprečnega, če pa to ni, je drugorazredni državljan, oziroma bolje, neizjemni državljan, ki si spodobne penzije pač ne zasluži.