Ob opozorilni stavki javnega sektorja aprila letos sem ugotavljal, da nas je prejšnja vlada hotela stlačiti na fantomski francosko-nemški vlak, sedanja pa nas pošilja na grško-rimsko galejo. Takrat sem bil prepričan, da tega ne bomo dopustili, saj je naša pot pot solidarnosti in pravične razdelitve družbenega bogastva. Konec koncev tudi Ustava opredeljuje Republiko Slovenijo kot pravno in socialno državo. Ob opozorilni stavki sem dodal tudi, da je skupni sovražnik delavcev v javnem in proizvodnem sektorju gusarski kapitalizem, ki vztrajno niža vrednost dela. Ko ljudi brutalno postavi pred izbiro med brezposelnostjo in mezdo, ki vodi v revščino, ostane za socialni dialog malo prostora. Ali nič več. In ko se nekdo spomni zarubiti še zadnje ostanke prihrankov ljudstva za polnjenje javno-zasebnih žepov, je mera polna.

Po ponedeljkovi vstaji Mariborčanov in Mariborčank ter brutalnem nastopu policije proti njim Slovenija ni več država, kakršno smo zasnovali v osemdesetih letih. Vodilni predstavniki slovenske desnice prodajajo tezo o nelegalnosti spontanih demonstracij, obenem pa nas prepričujejo, da je pravico do zborovanja ljudstvu podelila šele Ustava Republike Slovenije leta 1991. Tako ustava kot država sta nastali tudi na temelju spontanega upora proti posegu vojaškega sodišča v civilne zadeve, za nameček pa je razsojalo še v tujem jeziku. Zbiranje protestnikov na Roški ulici v Ljubljani bržkone ni bilo prijavljeno. Takratna »totalitarna« oblast protestnikov ni razgnala. In to ni bil edini primer spontanega izražanja nasprotovanja delovanju takratne oblasti. Vsi protesti v prejšnji in novi državi, kar jih pomnim od zgodnjih osemdesetih let dalje, so potekali nenasilno. Razvila se je specifična oblika učinkovitega nenasilnega protesta, tudi za naš prostor značilna nenasilna kultura protesta, na katero smo lahko (bili) državljani in državljanke Republike Slovenije upravičeno ponosni. Ta nenasilna kultura protesta se je razvila prav v časih, ko so militantneži na nič kaj spontanih »ljudskih« protestih v drugih krajih takratne skupne države izražali žejo po krvi. Tudi zato je bila doslej Republika Slovenija tako drugačna od drugih posocialističnih držav.

Edina izjema v vsem tem času, kar je pomnim, so bile razbite šipe na stavbi slovenskega parlamenta ob študentskih protestih: ker takrat policija ni posredovala – in videti je, da prav v skladu z nenapisanim kodom pravil nenasilnega protesta, kar ji lahko štejemo v čast – ni prišlo do fizičnega nasilja med/nad ljudmi. Sedaj je drugače: policija je za razganjanje ljudi uporabila solzivec, palice, helikopter, vozila in konjenico. Nobena legalistična retorika bivših ustavnih sodnikov in sedanjih oblastnikov ne bo izbrisala posnetkov mariborskih trgov in ulic, ki jasno kažejo, da je policija prestopila mejo nenapisanega koda pravil nenasilnega protesta. Tega policisti niso naredili zato, ker bi se branili pred podivjano množico ali varovali premoženje, kot trdijo oblastniki, tudi če je bilo med množico dejansko nekaj razgretih glav ali provokatorjev. Policisti, s katerimi smo se še nedavno solidarizirali, so v Mariboru sledili ukazu, ki je prišel z dovolj visokega vrha. Kje je ta vrh, bo pokazala prihodnost, toda že sedaj vidimo in vemo, da za nasilnim posegom policije stoji doktrina, ki jo je lahko oblikovalo le policiji »nadrejeno« telo, to je Ministrstvo za notranje zadeve. Zato mora minister Vinko Gorenak prevzeti osebno odgovornost za to, kar se je zgodilo v Mariboru in se Mariborčanom in Mariborčankam javno opravičiti in odstopiti. Franc Kangler s svojim odstopom ne more rešiti godlje, v kateri se je znašel notranji minister. Županovanje je še vedno stvar Mariborčanov in Mariborčank, nasilje nad njimi pa zadeva celotno državo in vse državljane in državljanke Republike Slovenije.

A ne gre samo za notranjega ministra. Gre za veliko resnejše in globlje premike v sami konstituciji slovenske države in razumevanju represivnih aparatov kot instrumentov za pacifikacijo ljudskega upora. Živimo namreč v državi, ki po Ustavi Republike Slovenije »varuje človekove pravice in temeljne svoboščine«, med katerimi opredeljuje tudi pravico do »mirnega zbiranja in do javnih zborovanj«. V ustavi jasno piše tudi, da pri »zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Pretepanje in uplinjanje lastnih državljank in državljanov očitno ne sledi temu načelu. Zato se upravičeno bojimo, da gre za protiustavno spremembo doktrine, v kateri mirovno politiko zamenjuje politika moči in kulturo miru in nenasilja demonstracija te moči.

Mariborski radarji so ljudem odprli oči. Koliko takšnih radarjev pa so v Republiki Sloveniji že montirali, ne da bi jih državljani in državljanke doslej opazili, ker nas še niso neposredno oplazili po žepu? Omenil bom le en tak sistem radarjev: privatizacijo visokega šolstva. Privatizacija javnega dobra (ne le državnih podjetij) temelji na podobnem modelu javno-zasebnega partnerstva kot Kanglerjevi radarji. Najprej vzameš javnim univerzam toliko sredstev, da ne morejo več izvajati svojega poslanstva, nato jim zagroziš z odvzemom licence (akreditacij), če tega ne bodo več počele. Upravni odbori univerz, v katerih po funkciji sedijo tudi državni sekretarji, sprejmejo zadnjo možno odločitev pred njihovo ugasnitvijo, šolnine, država pa še naprej nemoteno financira zasebne visokošolske zavode »v javnem interesu«. Takšni radarji, ki izžemajo vse bolj prazne denarnice državljank in državljanov, že stojijo v zdravstvu (»prostovoljno« dodatno zavarovanje), sociali (zasebni domovi za starostnike), šolstvu (plačevanje otroških vrtcev) in državni infrastrukturi (različne koncesije). Z leti smo se jih navadili, zato ne preseneča, da sedanji oblastniki ne vidijo zadržkov pri postavljanju novih.

Marsikaj nam lahko še vzamejo in marsikatero breme nam lahko še naložijo, toda ponosa, da je to naša država (ali ponosa, ki izhaja iz dejstva, da je Maribor mesto Mariborčanov in Mariborčank), ki smo jo zgradili tudi na podlagi »ilegalnih« protestov v osemdesetih letih, nam ne morejo vzeti. Ne smemo spregledati, da v tretji alineji preambule Splošne deklaracije človekovih pravic piše, da je »nujno potrebno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje«. Zamislite se nad tem, razni Gorenaki, Kanglerji in podobni!