Včeraj popoldne je Zlatan Čordić, krajše Zlatko, sicer pa enfant terrible prošekistične klike antijanšističnega protestniškega gibanja, na portalu Facebook objavil fotografijo odločbe ministrstva za kulturo. Iz nje je razvidno, da je to Zlatka nepreklicno izbrisalo iz razvida samozaposlenih v kulturi, čeprav ima veljavno odločbo do 31. julija 2022.

V pojasnilu piše, da so se pristojni za ta korak odločili, ker naj Zlatko ne bi izpolnjeval pogojev za omenjeni status, saj da je »v zadnjem letu s svojimi javnimi aktivnostmi in delovanjem bistveni del svojega ustvarjalnega časa namenjal dejavnostim, ki niso povezane z izkazovanjem usposobljenosti za opravljanje kulturne dejavnosti, zaradi katere je bil vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi«. Ob tem so zapisali tudi, da njegove dejavnosti ne sodijo v okvir področja po 4. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Če si podrobneje ogledamo določbe tega člena, lahko poleg opredelitve kulturnih dejavnosti v prvem odstavku med drugim preberemo, da »dvom, ali je posamezna dejavnost kulturna dejavnost po tem zakonu, odloči minister, pristojen za kulturo«.

Odločitev ministrstva za kulturo nam torej sporoča dvoje. Če gledamo na zadevo legalistično, lahko najprej sklepamo, da zakonodaja sama dopušča presojo smiselnosti določene dejavnosti kot javno interesne ministru osebno. Nadalje lahko sklepamo, da je po zakonodaji to ministrstvo pristojno za presojanje celotne sfere kulturnih dejavnosti.

Ob tem si moramo priznati, da upravljanje s kulturo vedno zaznamujejo polemike s političnimi in ideološkimi motivi. Če šola opravlja naloge s področja socializacije in v tem procesu posameznika udružblja ter ga oblikuje v državljana, primernega političnemu sistemu, bi lahko rekli, da kultura poleg drugih zadovoljuje tudi potrebe procesa politične socializacije. Ko se znajdemo v situaciji, v kateri nadzornik umetniške produkcije ideološko posega v kulturo z inštrumenti delegitimizacije, pa nas lahko začne skrbeti.

V kratki tridesetletni zgodovini smo imeli doslej dva tipa kulturnih oblastnikov. Prvi tip kadrujeta politična pripadnost in poznavanje področja, izurjeno se izogiba ideološkim floskulam in polinteligentnim netočnostim. Tak tip ministra drži vse niti v svojih rokah, še bolj bistveno pa je, da njega po nitih upravlja zadostno število deležnikov. Deluje v polju določenih interesov, vendar nikoli odkrito. Bistveno je, da nikogar ne odrine, ujezi ali oškoduje. Tam je, da ohrani status quo. Praviloma nikomur ničesar ne jemlje, lahko pa komu kaj da. Sploh, če ima potem mir. Kako obljubo nevladnikom, drobtinico samozaposlenim, trepljanje po hrbtu in nežno zaščitništvo do javnega sektorja. Tak minister je v varni spregi s kulturnim poljem, omogoča simbiotično in mirno sobivanje, v katerem kulturniki ne kritizirajo dela ministrstva, minister in uradniki pa ne vznemirjajo preveč kulturnikov. Tak minister vodi politiko ambicioznih papirjev, osnutkov, predlogov, analiz in idej, ki jih čaka večnost v ministrovem predalu. Pomembna kulturnopolitična vprašanja odpira, vendar se do njih ne opredeljuje, saj bi se komu zameril ali izgubil zavezništva. Da se takemu ministru mandat zaključi prezgodaj, je dobro, saj služi kot izgovor, zakaj je ostal le pri dobrih namenih.

Potem je tu drugi tip ministra. Tak tip ponavadi pride, ko že zavlada sprijaznjenost s tem, da sistemske rešitve niso več možne, in napove precejšnje spremembe. Na zalogi ima cvetke samih žlahtnih kulturnih percepcij ali pa slovensko zabeljeni tradicionalizem, ki ga zadovoljno stresa iz rokava. Pri takem ministru je jasno, da bo v resorju zganjal predvsem retoriko, ideološke provokacije. Kolikor gre za politiko, je to politika praznih besed, prikritih groženj, vzbujanja strahu, discipliniranja. Ker takega ministra kadruje izključno strankarski profil in ne zares področne kompetence, je temu primeren njegov izplen. Dobra plat njegovega mandata je ta, da kulturna javnost v plazu kritik razgrinja realne probleme, ki so v kulturni sferi stalnica. Mandat takega ministra si zapomnimo po tem, da mu vsiljevanje kulture z ideologijo ne uspeva iz čisto praktične zadrege. Sistemske razmere, pogoje produkcije in njene učinke si, brez vidne sramežljivosti, predstavlja povsem napačno.

Kakšen tip ministra je torej Vasko Simoniti? Na to vprašanje lahko s citatom iz njegove knjige Fanfare nasilja najbolje odgovori njegov nekdanji učenec, zgodovinar Sašo Jerše.

Iz poslanice ob dnevu reformacije

Obstaja pa tudi tretji tip ministra, seveda povsem hipotetičen model, saj ga doslej še nismo zares imeli. Od prvih dveh se razlikuje po tem, da nima politične kilometrine. Zdi se tudi, da ga bolj kot strankarski tolmači kulture kadrujejo reference. Podobno kot prvi tudi on med kulturniki zbuja primordialne reflekse, še preden bi uspel kaj tehtnega povedati. Nelagodje zbuja z odprto politiko, ki temelji na viziji in je podprta z argumenti. Sprejema odločitve, za katerimi stoji s strokovnostjo in ugledom. Ni karierni politik in njegova pisarna ne lobistični urad. Rad posluša drugačna mnenja in polemizira o kritikah interesnih skupin. Je zaveznik.

Ko politika prevzame delo strokovnih komisij in nasprotovanje oblasti kaznuje z izgubo pravic, se znajdemo v situaciji, precej podobni delovanju nekdanjih totalitarnih sistemov, ki jih premier tako rad vlači po zobeh. Če je bil večstrankarski politični sistem na začetku naše samostojne zgodovine sredstvo, ki naj bi družbo varovalo pred monopolizacijo politične moči, se zdi, da nas dosledno izvajanje ideoloških postulatov v teh kriznih časih vse bolj približuje enopartijskemu sistemu. Odločba o Zlatkovem izbrisu iz razvida samozaposlenih kulturnikov morda ni protipravna, vsekakor pa ne prispeva k demokratičnemu dozorevanju kulturne politike in politične kulture. Problem tretjega tipa ministra je namreč ta, da si ga zapomnimo po tem, česa ni naredil, pa bi lahko.