Pred skoraj natanko 70 leti, 23. decembra 1947, je Walter Brattain svojim kolegom in šefom v raziskovalnem inštitutu  Bell Labs demonstriral prvi tranzistor. Za izum tranzistorja je skupaj z Johnom Bardeenom in Williamom Shockleyem slabih deset let kasneje prejel Nobelovo nagrado za fiziko.

Nedvomno gre za izum, ki je spremenil svet; morda bolj kot kateri koli drugi v 20. stoletju. Tranzistorji, ki niso nič drugega kot električna stikala brez gibljivih delov, so namreč osnovni gradnik vseh polprevodniških integriranih vezij. Mikroprocesorji, pomnilniška vezja in mikrokontrolerji, ki jih danes srečamo v vsaki napravi in pri vsaki človeški dejavnosti, od telefoniranja do programiranega stroja za pomivanje posode, niso nič drugega kot neznansko kompleksne strukture tranzistorjev, vjedkanih na ploščico silicijevega kristala. Zaradi njihove vseprisotnosti pozabimo, za kakšen tehničen dosežek gre.  V procesorju najnovejšega iPhona jih je na primer približno 4,3 milijarde in vsakega od njih je možno preklopiti več kot 100-milijardokrat v sekundi.

Bell Labs, kjer je bil tranzistor izumljen, je bila organizacija brez para. Čeprav ga je ustanovilo in financiralo ameriško telefonsko podjetje AT&T, je bil laboratorij od lastnika praktično neodvisen. Ustanovljen je bil namreč na zahtevo ameriške vlade, s katero je AT&T sklenil dogovor o njegovem monopolnem položaju na področju telefonije. S tem dogovorom je AT&T postal državno reguliran monopol, kar mu je zagotavljalo visoke in stabilne prihodke. V zameno je ustanovil in financiral raziskovalni inštitut. Po letu 1956 je vlada podjetje prisilila tudi, da ponudi svoje patente javnosti, nove patente pa je moralo dati na prodaj po nizki ceni. V petih letih po izumu tranzistorja je patent po ceni 25 tisoč dolarjev kupilo več kot 40 podjetij, njihovi predstavniki pa so bili ob tem deležni tudi devetdnevnega simpozija o tehnologiji vključno z ogledom najsodobnejše tovarne.

Poleg tranzistorja so v Bell Labs nastali še laser, revolucionarni operacijski sistem Unix in programski jezik C ter prva tehnologija mobilne telefonije. Laboratorij je prejel skupno osem Nobelovih nagrad. Danes je Bell Labs zgolj še senca tistega, kar je bil v preteklosti. Reaganovska deregulacija telefonskega trga je pomenila konec dogovora z AT&T. Tako kot v drugih podobnih razvojnih centrih se je Bell Labs vedno bolj osredotočal na tehnologije, ki so imele za lastnika hitro in neposredno korist. Leta 2008 je laboratorij prenehal s temeljnimi raziskavami na področju znanosti in se osredotočil zgolj na aplikativni razvoj. Osebje se je s 30 tisoč v sedemdesetih letih zmanjšalo na današnjih tisoč.

Trideset let po izumu tranzistorja so na trg prišli prvi praktični osebni računalniki. To so bili Commodore PET, Tandy TRS-80 in najslavnejši Apple II. Izdelavo poceni osebnih računalnikov je omogočil razvoj velikih integriranih vezij, tehnologija za katere je bila razvita po državnih naročilih.

Z modelom II je Apple iz male delavnice čez noč postal megakorporcija, hkrati pa se je med zvezde izstrelil njegov ustanovitelj Steve Jobs. Jobs je postal kapitalistični heroj. Idealni primer podjetnika, ki pretrese gospodarska razmerja. Čeprav smo se glorificiranja podjetnikov do danes že pošteno preobjedli, je bila v sedemdesetih letih novost. Po drugi svetovni vojni je bil posel stvar velikih korporacij. Samoumevno je bilo, da je poslovanje postalo tako kompleksno, tehnologija pa tako napredna, da ji noben posameznik ni kos. Podjetje je vodila birokracija. Ta je bila znanstveno organizirana, profesionalna in dolgočasna.

Jobs in drugi milijonarji silicijeve doline so obudili lik podjetnika-inovatorja, ki je bil kapitalistični heroj že v 19. stoletju. Ljudje kot Andrew Carnegie, Werner von Siemens in Henry Ford so bili zastavonoše svoje modernosti. Iz nič naj bi po zaslugi svoje inženirske briljantnosti ustanovili industrijske imperije. V šestdesetih letih je bila takšna podoba podjetnika odločno arhaična in nihče ni mislil, da je denimo direktor IBM-a tako kul, da bi o njem veljalo izdati biografijo z velikim portretom na platnicah. Edison in druščina so bili, kot Ahil v času Platonovih Aten, junaki starih časov.

S Stevom Jobsom, Billom Gatesom ter danes Markom Zuckerbergom in Elonom Muskom je kapitalizem dobil izjemo močan simbolni argument. Ni samo postal kul. Na sceno je stopil posameznik, ki je udejanjil najbolj divje obljube kapitalizma. Za človeka, ki je bister, predan in delaven, obstaja pot tudi z dna povsem na vrh.

Ta mitologija ima seveda precejšnjo napako. Večina tehnologij, ki poganjajo sodobni tehnološki sektor, je bila razvitih z državno pomočjo ali kar v državnih institucijah. Skoraj nič ne vsebuje te napetosti tako kot pametni telefoni. Septembra je minilo deset let od predstavitve prvega iPhona. Njegova predstavitev je pomenila vrhunec vrnitve Steva Jobsa v Apple.  A praktično nobena tehnologija, ki je naredila to napravo uporabno, se ni začela v zasebnem sektorju. Operacijski sistem je daljni potomec že omenjenega Unixa, navigacijski sistem je razvila vojska, tekoče kristale za zaslon pa so razvili državni laboratoriji v ZDA in Evropi.

Zgolj država si lahko privošči stopiti izven poslovne logike ter nase prevzeti dolgotrajne in drage raziskave, kjer je uspeh vprašljiv, nato pa uspešne rezultate deliti z javnostjo v imenu občega dobrega. Sodobna neoliberalna politična ekonomija se seveda trudi zožiti to polje delovanja države. Ambicioznost države se je vzporedno z idoliziranjem “prebojnikov” zmanjšala. Inovacije, ki jih ponujajo današnji samorogi, kot so Uber in Airbnb, so inovacije v izmikanju regulacije in izkoriščanju delovne sile. Nič čudnega torej, da se je v zadnjih tridesetih letih rast produktivnosti in z njo gospodarstva na Zahodu začela ustavljati, po finančni krizi pa praktično stagnira.