Na zadnji petek v mesecu juliju so v Londonu z veliko slovesnostjo odprli tridesete Olimpijske igre moderne dobe. Otvoritev se je zgodila na novozgrajenem velikem Olimpijskem stadionu v režiji angleškega režiserja Dannya Boyla. S tem je Boyle postal tisti umetnik, ki je imel največje občinstvo na svetu, slovesnost je namreč preko TV zaslonov spremljala dobra milijarda ljudi po vsem svetu.

V tekočem tednu, kot tudi v prihajajočih dveh, je in bo ta športni dogodek najbolj medijsko pokrita zgodba na svetu. Gre za dogodek, ki je pravzaprav neposredno povezan zgolj s tistimi nekaj tisoč nastopajočimi, toda po zaslugi različnih mehanizmov so Olimpijske igre del medijskega vsakdana. Ob tako široki pokritosti enega samega dogodka je to idealna priložnost, da pomislimo na tesen stik med medijsko programsko shemo in vsakodnevno mentaliteto ljudstva.

Zdi se, da je tekom športnih iger prav vse povezano z njimi. Na vsakem koraku, kamor koli se obrneš, je nekaj, kar se navezuje na Olimpijske igre. Edino, kar prekine ritem: služba, TV ekran, služba, gasilska veselica. Prireditev, ki je, podobno kot so igre v Londonu, proizvod naše popularne kulture. Vzporednic med velikimi igrami, ki se trenutno odvijajo v britanskem kraljestvu, in igrami za gasilskimi domovi je v Sloveniji mnogo.

Gasilske veselice so se tradicionalno prirejale v drugi polovici septembra, ko so bili poljski pridelki že pod streho in je ljudstvo zasluženo rajalo. V samem začetku so veselico organizirali fevdalni posestniki, kot nagrado za svoje ljudstvo. Po trdem delu v gozdovih, na poljih in travnikih so si zaslužili iger. V skladu s programsko shemo veselice so organizatorji ponavadi pripravili tako imenovane kmečke igre. V njih so nastopajoči tekmovali v številnih disciplinah, kot je tek v žaklju, ujemi jajce in podobno. Po igrah je sledila pojedina. Zadosti kruha in iger, da gre lahko raja mirno in veselo v svoje domove. Gasilskih veselic je danes več.

Od številnih prostovoljnih gasliskih društev v Sloveniji jih vsaj polovica priredi veselico. Lokalne Olimpijske igre, ki so v današnji postmoderni dobi prirejene večkrat. Potekajo tekom celega poletja, organizirajo jih gasilci sami ali  lokalni veljaki. Žuri, ki naj bi v skupnost prinesli sožitje,  se ponavadi končajo s prepirom o napačni uporabi žaklja in posledičnim pretepom. Veselje ponudijo zmagovalcem, vsem poražencem pa kisel obraz na licu. Slavno geslo: „pomembno je sodelovati in ne zmagati,“ je preteklost. Tako veselica kot olimpijske igre so še zgolj komercialne prireditve, ki v luči kapitalističnega sistema bogato nagrajujeo zmagovalce in grdo popljuvajo poražence. Iz istega razloga je na lanskih kmečkih igrah v Savinjski dolini veliko število sodelujočih v igri ujemi jajce surova jajca zamenjala s trdo kuhanimi. Po koncu veselice je bilo lokalno prebivalstvo razdeljeno. 

Enako je na velikih igrah. Preveč pozerstva in plastičnih nasmehov, ki bi morali ljudstvo prepričati v nesmiselnost tega, da nekdo štiri leta kasneje teče par stotink hitreje. Gre za fizični napredek in nadaljevanje tekmovalnosti, ki je rdeča nit kapitalistične etike. Ob prvih Olimpijskih igrah so bili nastopajoči zgolj ameterji, tekmovanja so bila praznik človeka, druženje in skupinski duh. Omenjeno geslo o sodelovanju in solidarnosti je bilo takrat še močno prisotno. Z razvojem kapitalizma se je prav tako razvijala njegova osnovna doktrina, torej  tekmovalnost. Toda ta tekmovalnost danes ni več zdrava konkurenca, ampak je le-ta postala načelo, človek človeku – volk. Olimpijske igre, ki so tako široko spremljane, bi morale postaviti zgled in pravzaprav enostavno implementirati slogane, ki jih tudi reklamirajo. Toda žal temu ni tako. Olimpijske igre so postale še ena izmed prireditev, ki je prodala svoja dobra načela. Na njih dominirajo podjetja, ki s svojo prisotnostjo na tokrat angleških tleh poberejo svoje zaslužke in odidejo. Edini namen je komercialen, solidarnost in mir na svetu ne zanimata več nikogar.

Ustvarjajo se umetni cilji in umetni smisli, ki so sami sebi namen. Naša doba zna proizvesti ne samo umetne snovi, ampak tudi umetne zgodbe, strasti in umetno življenje. Živimo v epohi vsesplošne nadomestilnosti. Namesto prepoznavanja, ločevanja dobrega in zla obstaja prioriteta storilnosti, storilnosti uspeha, profita, rentabilnosti, hitrega vzpona in obogatenja. Vse to sledi iz olimpijskega slavlenja moči, kar pa je problematično, kajti moč ustvarja pohlep, pohlep ustvarja zavist, zavist ustvarja strah, strah vodi v jezo in jeza vodi v vojno.

Tako olimpijske igre kot gasilska veselica sta del sistematike zabavne industrije, ki človeku onemogoča osnovno kritičnost, preglasi njegov krik. Če postaviš otroka pred televizijo in mu daš v roke čokolado, ne bo več jokal. In enako je z odraslimi ljudmi. Obe prireditvi sta pesek v oči človeku, cenena, fast food zabava, ki onemogoča jasen pogled.

Komentiral je Marko Kraševec.