V preteklih dneh se je zgodilo nekaj dogodkov, vrednih analize, ki pa je niso doživeli. Ob propadu podjetij Viator & Vektor in Konstruktor ter stavki žerjavistov v Luki Koper sicer popolnoma razumljivo, a vseeno bomo posvetili nekaj pozornosti tudi dvema izbranima dogodkoma iz prejšnjega tedna. Premier Borut Pahor se je za tri dni odpravil v Izrael in na zasedena palestinska ozemlja, že pred samo potjo pa je bilo jasno, kakšno stališče bo zavzel do tamkajšnjega konflikta. Na spletni strani vlade je bil namreč naznanjen obisk Izraela in palestinskih ozemelj, pri čemer je pri slednjih manjkal pridevnik „zasedenih", kar je jasen pokazatelj stopnje Pahorjevega priznavanja realnosti. Zato nas premier ni mogel presenetiti s svojim popolnoma pristranskim - seveda v prid Izraela - odnosom do izraelsko-palestinskega problema.

Pahor, po izobrazbi politolog - smer mednarodne dejavnosti - je odšel na obisk Izraela, kot bi odšel na obisk Avstrije ali Finske. Popolnoma je torej zanemaril vztrajno izraelsko kršenje mednarodnega prava, številnih resolucij tako Generalne skupščine kot Varnostnega sveta Združenih narodov, okupacijo Gaze, Golanske planote, Zahodnega brega in vzhodnega Jeruzalema, zanikanje pravic palestinskih beguncev do vrnitve in drugorazredni položaj Arabcev, živečih v Izraelu. Tako je bilo v ospredju pogovorov z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem gospodarstvo. Pahor je med drugim omenjal prednosti, ki jih za izraelska podjetja ponuja Luka Koper. Kdor je v tem trenutku pomislil na žerjaviste, ki jim vodstvo luke zaradi stavke grozi z odpovedmi zaposlitve, je storil prav. Pahor je še izpostavil lepote Slovenije in povabil Netanjahuja na obisk, saj da je slišal, da koder hodi izraelski premier, tja gredo tudi izraelski turisti, med obiskom pa se je odprla tudi izraelsko-slovenska gospodarska zbornica v Tel Avivu. Bussines as usual, torej.

Slovenski premier skrbi za gospodarske interese slovenske države, kaj je s tem narobe, vprašate? Problem je, da se gospodarski razvoj Izraela odvija na plečih Palestincev, tako tistih pod okupacijo kot tistih, ki živijo v izgnanstvu že od leta 1948, Slovenija pa v sozvočju s politiko Združenih držav in Evropske unije takšno politiko Izraela z obiski, kot je bil Pahorjev, legitimizira. Kot da to ni bilo dovolj, pa se je Pahor odločil tudi direktno izraziti o reševanju tamkajšnjega spora. Tako je predstavnikoma palestinskih oblasti na Zahodnem bregu, premierju Salamu Fajadu in predsedniku Mahmudu Abasu, kot da bi bil na plačilni listi Tel Aviva, poudaril priložnosti, ki da jih ponujajo neposredna pogajanja z Izraelci.

Na tej točki je bilo treba globoko vdihniti in se pomiriti, da je nadaljnje komentiranje sploh možno. Kako lahko Pahor, ki je po obisku zagotavljal, da dobro pozna zgodovino konflikta in se je na obisk dolgo pripravljal, trdi, da so ravno dvostranska pogajanja tista, ki bodo rešila spor, je jasno samo njemu. Počasi pa lahko že začnemo govoriti že o pahorizmih. Eden takšnih je bila vsekakor izjava, da morata biti obe strani pripravljeni sprejemati kompromise za doseganje, pazite, "win-win dogovorov". Vsakemu poznavalcu izraelsko-palestinskih odnosov je jasno, da sprejemajo kompromise zgolj Palestinci, medtem ko Izrael vztraja pri svoji „win-lose politiki", če se izrazimo po pahorjansko. Slovenski premier je poleg tega Palestince opozoril, da bi njihovo enostransko iskanje podpore v Generalni skupščini za razglasitev palestinske države septembra letos omajalo zaupanje med stranema in predstavljalo novo oviro pri reševanju spora. Je Pahor tudi Netanjahuju dejal, da izraelska enostranska dejanja, omenimo nezakonite naselbine in zid na Zahodnem bregu, blokado Gaze ter zanikanje pravic palestinskih beguncev, prav tako ovirajo mirovni proces? Ne mučite se, vprašanje je žal zgolj retorično.

Na mestu je torej pomislek, koliko Pahor o tem vprašanju sploh ve. Glede na to, da ne zna izgovoriti izrazov, kot so „nezakonita okupacija, apartheid, kolonializem", pa tudi „mednarodno pravo" ne, ni čudno, da je nekdanji zunanji minister in evropski poslanec Ivo Vajgl za Radio Študent dejal, da ga je, citiramo, „nekoliko sram, da ima predsednika vlade, ki govori takšne stvari okoli po svetu". Del enačbe pa je tudi Pahorjeva mitična samovšečnost. Kot pomemben dosežek obiska je namreč omenil sestanek s svetom za verske institucije v Sveti deželi, v katerem so zbrani voditelji vseh verstev, prisotnih v Jeruzalemu. Pahor je povsem iskreno trdil, da srečanje s strani klerikov ni bilo zgolj protokolarno, temveč so predstavniki treh verstev zavzeto vodili dialog in poslušali stališča Republike Slovenije. Ko takšne nebuloze povežemo z izjavami, da je arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško lahko poučna izkušnja tudi za Izrael in Palestince, pridemo do edinega logičnega zaključka. Morda bi bilo vseeno bolje, da bi Pahor klepetal zgolj o gospodarstvu.

Drugi dogodek, ki je žalostno zaznamoval prejšnji teden, pa je obupna situacija v Somaliji in okoliških državah. Kot da dvajset let državljanske vojne in praktično neobstoječe državne institucije niso dovolj, je to državo in regijo nasploh prizadela še najhujša suša v zadnjih 60 letih. V Somaliji, Etiopiji in Keniji tako več kot 10 milijonov ljudi potrebuje humanitarno pomoč. Valovi beguncev se zgrinjajo v glavno mesto Mogadiš, kjer jih čakajo poleg morebitne hrane tudi nasilje in spopadi med islamističnimi uporniki in s strani Afriške unije podprto vlado.

Za sanacijo posledic suše in pomoč ljudem, ki živijo na prizadetih območjih, naj bi po nekaterih ocenah zadostovala milijarda evrov in pol. Evropska komisija se je izprsila in prispevala nekaj manj kot 100 milijonov evrov, napovedanih pa je še dodatnih 60 evropskih milijonov. Glede na to, da sta Evropska unija in Mednarodni denarni sklad Grčiji namenila okoli 200 milijard evrov za reševanje njenega problema z javnim dolgom, je torej Evropska unija za preprečitev trpljenja na milijone ljudi zaradi lakote namenila kar 1250-krat manj denarja, kot za preprečevanje trpljenja evropskih bank.

Povsem neprimerno je seveda govoriti o reševanju problema lakote v Afriškem rogu z vidika evropske varnostne politike, a vendar lahko vzamemo v obzir tudi ta oportunistični aspekt. Se še spomnite somalijskih piratov, straha in trepeta Adenskega zaliva? Ne pozabimo, da je več kot deset članic Evropske unije prostovoljno ponudilo svoje pomorske in zračne vojaške sile za boj proti piratom. Tu so tudi okoljski in ekonomski begunci iz te zapostavljene afriške regije, ki na vsak način skušajo vstopiti v Evropo, ta pa namesto spreminjanja svoje gospodarske politike do Afrike in zvišanja konkretne pomoči konkretno zvišuje zidove na svojih mejah. Če pričakujete pahorizem za konec, vas ne bomo razočarali. V odnosih med Evropo in Afriko je namreč treba presekati z „bussines as usual" in doseči „win-win dogovor".