Palestinska zgodba v Turčiji

Palestinska zgodba v Turčiji

Mnenje, kolumna ali komentar
29. 12. 2015 - 16.00

Turške varnostne sile so pred slabimi štirinjastimi dnevi začele z obsežno operacijo na območju jugovzhoda države, deklerativno naprejeno proti članom Delavske stranke Kurdistana ali krajše PKK. V okiru zadnje ofenzive je bilo v regiji, kjer prebiva večinoma kurdsko prebivalstvo, na urbana področja ob podpori oklepnih vozil poslanih okoli 10.000 pehotnih vojakov. Vojaške akcije večinoma potekajo v mestih Cizre, Silopi in v nekaterih četrtih kurdske prestolnice Dyarbakir ali kurdsko Amed. V spopadih zadnjih štirnjast dni naj bi po podatkih turške vojske padlo več kot 200 domnevnih pripadnikov PKK. Na področjih, kjer je turška vojska izvedla operacije odstranjevanja članov in simpatizerjev PKK, velja policijska ura, v mnogih primerih nedostopna ostaja bolniška oskrba, prav tako je motena dobava vode in električne energije. 

Vojaška akcija turške vojske, ki jo lahko spremljamo v zadnjih tednih, poteka v okviru skoraj šestmesečne obnovljene ofenzive, potem ko je bilo julija letos po bo bombnem napadu v Suruču prekinjeno krhko premirje med PKK in turško oblastjo. Takrat je namreč na zborovanju levičarskih gibanj, namenjenih v osvobojeni Kobane, odjeknila eksplozija, za katero je odgovornost prevzela Islamska država. PKK je vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj oziroma AKP obtožila vpletenosti, sledil je umor dveh turških policistov s strani PKK, ki je dejanje označila za maščevanje za dogodke v Suruču. V istem tednu se je Turčija aktivno pridružila v izvajanju letalskih napadov na Islamsko državo, vendar je bilo teh napadov zgolj nekaj, glavna tarča bombardiranj so bili položaji PKK na severu Iraka. Celotno operacijo je Turčija prikladno označila za protiterorističneo akcijo in v isti koš vrgla Islamsko državo in Delavsko stranko Kurdistana.

Prekinitev premirja s PKK in sledeči intenzivni napadi so za turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana in njegovo stranko AKP pomenili predvsem politični pragmatizem. Stranka namreč zaradi nepredvidenega uspeha prokurdske Ljudske demokratske stranke, krajše HDP, ni pridobila absolutne večine. To ji je uspelo na novembrskih volitvah, pred katerimi se je zgodil smrtonosten bombni napad v Ankari, ki ga je sicer izvedla Islamska država, vendar je dvoumno vlogo znotraj dogajanja imela ravno AKP. Generirana nestabilnost, prekinitev premirja s PKK  in radikalzicija nacionalističnega diskurza so nazadnje Erdoganu in strankarski hobotnici zagotovili potrebno število glasov za abosolutno večino. 

Navkljub zmagi na volitvah in prevzemu oblasti s strani AKP se intenzivnost vojaške ofenzive na področju Kurdistana ni polegla. Zadnji napadi, ki so se osredotočili na izvajanje urbanih operacij, pomenijo zgolj stopnjevanje vojaške prisotnosti v regiji, katere cilj ni slabitev PKK, temveč uničenje kurdskega političnega gibanja. Slednje se je okviru parlamentarnega boja oblikovalo okoli novolevičarskega HDP-ja, ki pa je svojo politično agendo artikuliral onkraj etnične dimenzije in vase povezal ostale elemente levo-liberalne progresivne politike. V tem se je vzpostavil kot politični akter, ki je lahko ogrozil hegemonijo AKP in se ponudil kot medij, ki je zmožen artikulirati voljo kurdske manjšine, ki nenazadnje po nekaterih ocenah predstavlja 15 milijonov turškega prebivalstva.

Vojaške ofenzive zadnjega pol leta gre predvsem razumeti kot reakcijo Erdogana in AKP na dejstvo možnosti učinkovite politične artikulacije turških kurdov. V zadnjih mesecih je bilo zabeležnih 200 napadov na poslopja HDP, prav tako je zagorel njihov glavni štab v Ankari. Vztrajna vojaška prisotnost in kontinuirani spopadi pa v turškem Kurdistanu ustvarjajo nevzdržno stanje, zaradi trenutnih nemirov naj bi bilo že 200.000 Kurdov prisiljenih zapustiti domove. Represivna politika AKP-ja se je sicer do določene mere obrestovala, del kurdskih volicev se je odvrnil od HDP in svoj glas oddal AKP, vendar ta še vedno ostaja tretja najmočnejša stranka v turškem parlamentu. 

Da želi Erdogan eliminrati HDP kot politično silo, pričajo tudi njegove zadnje izjave, v katerih je označil Selahatina Demirtaša, enega od voditeljev HDP, za izdajalca. Zaradi javnih izjav glede avtonomije Kurdov, kar ni v skladu z turškim ustavnim določilom o ozemeljski nedeljivosti, se je Demitraš znašel pod preiskavo tožilstva. Zaradi podobnih razlogov je v preiskavi še pet njegovih kolegov. 

Voditi vojno z namenom uničenja političnih organizacij, ki imajo bazo in so zmožne formulacije jasnih zahtev, ni novost. Turčija takšno politiko do kurdske manjšine vodi že vrsto let, zadnje dogajanje je le pragmatizem zavoljo obnove politične moči. Prvak v vodenju takšne neskončne vojne je gotovo Izrael. Periodične vojaške ofenzive, sistematične racije in aretacije in mali dogovori, ki ustvarjajo videz mirovnega procesa, služijo ohranitvi statusa quo. Namen takšne represije je dovolj jasen: uničiti pogoje za možnosti političnega organiziranja, ki bi bilo zmožno ogroziti obstoječa razmerja moči. Taktika AKP je izraelska ravno v tem, da vojno vodi v neskončnost, nasprotnika pa drži v stanju polsmrti. Na koncu, da bo slika lepše barve, pa to poimenujmo še pravica do samoobrambe ali še bolje protiterorizem.

 

Kontekst slike: http://www.dailysabah.com/nation/2015/12/25/video-shows-erdogan-stops-man-from-committing-suicide-off-bosporus-bridge

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.