Nečesa bi se pa le lahko naučili od bogatih, preden jih pojemo – razredne solidarnosti in dobre propagande. Ameriški milijarderji so namreč strnili vrste in zagnali motor propagande o svoji nujnosti, dobroti in nepotrebnosti višjih davkov. No, če že, zelo majhnih.

Ustanovitelj Microsofta Bill Gates je v nedavnem intervjuju ponovil, da podpira rahlo zvišanje davka na nepremičninski davek ter na davek na dobiček. Zaradi priznanja, da bi Združene države Amerike rabile malo večji del njegovih 97 milijard evrov, je pogosto izpostavljen kot pozitiven primer izjeme med milijarderji. Vendar je Gates takoj zavrnil predlog demokratske predsedniške kandidatke Elizabeth Warren o 6-odstotni obdavčitvi bogastva nad milijardo dolarjev. »Če bi moral plačati 20 milijard v davkih, še okej, ampak če bi moral pa plačati 100 milijard, pa že začnem malo računati, kaj bi mi še sploh ostalo« je pogodrnjal Gates, nakar je vendarle dodal »hecam se«. Sarkastično, če sklepamo po naslednjem delu pogovora. Kasneje je namreč izjavil, da bi v izbiri med Warren in Trump, katerega je večkrat kritiziral, volil za bolj »profesionalnega kandidata, četudi bi se ne strinjal s predsednikovimi stališči”. Kriterija za profesionalnost ni razkril, ampak gotovo ni »profesionalnost« nikakor povezana z »kdo se manj vtika v moje bogastvo«. 

Gatesov izračun, da bi mu po obdavčitvi ostalo »le« šest milijard, je napačen, pri obdavčitvi 3 centov na vsak dolar bogastva nad prvo milijardo in obstoječih davkih, bi letno plačal vsega skupaj 6,37 milijard dolarjev davka na premoženje. Ali pa še manj, če bi še bolj izkoristil davčne olajšave, ki izhajajo iz doniranja premoženja dobrodelnim ustanovam. Ravno tega doniranja, ki je, poleg davčne olajšave tudi odlično PR orodje, obrambni ščit pred obtožbami nemoralnosti. Kot opozarja ameriški pisatelj Anand Giridharadas v knjigi “Zmagovalec pobere vse: Šarada elite o spreminjanju sveta”, bodo plutokrati vedno varovali svoje interese, tokratni to pač počnejo, s tem ko nas prepričujejo, da s svojimi izumi ali dobrodelnostjo izboljšujejo svet. »Tule imam lep kupček denarja za razvoj novih cepiv, škoda bi bilo, da bi se mu kaj zgodilo«, trdijo, kot da bi obdavčeni denar kar izginil ter ne da bi dokazali, da so oni sposobni vlagati denar v večji prid večine kot vlade. Demokracija je bolj za okras - zakaj bi vprašali ljudi o prioritetah vlaganja proračuna, če lahko namesto tega milijarderji za hobi brez kakršnekoli legitimnosti vplivajo na razvoj izobrazbe ali medicine? 

Mogoče nekateri celo prepričajo sami sebe v idejo, da so demonizirani, da jih predlogi obdavčitve ali izjave o tem, kako milijarderji sploh ne bi smeli obstajati, omalovažujejo in lažno prikazujejo. Oziroma, kot je dejal Gates, ni prepričan, da je Warren dovolj odprtih mislih, da bi prisluhnila in se pogovorila »z nekom, ki ima veliko denarja«. Warren, ki v nasprotju s Sandersom podpira obstoj milijarderjev, je seveda takoj poskusila pomiriti Gatesa z vabilom na pogovor. Takšna ustrežljivost pa nekaterim ne zadošča. Najbogatejši zemljan, Jeff Bezos, čigar razbitje Amazona predlagata Sanders in Warren, naj bi po objavi prvih davčnih načrtov teh demokratov poklical drugega miljarderja Mika Bloomberga, če bi ta kandidiral za predsednika države. Nekdanji župan New Yorka, ki je že leta 2016 razmišljal o kandidaturi, je vložil dokumentacijo, potrebno za kandidaturo v Alabami, saj se tam rok za prijavo izteče najprej. Ali bo dejansko storil uslugo Bezosu in svojemu egu, še ni jasno. Njegov svetovalec trdi, da Bloomberg še premišljuje o kandidaturi, da se boji, da nihče od sedemnajstih demokratskih kandidatov ni dovolj močen, da bi premagal Trumpa na splošnih volitvah. Njegova do sedaj izražena politična stališča – podpora reforme orožarske zakonodaje in podpora boja proti klimatskim spremembam ter nasprotovanje razširitvi zdravstvene oskrbe in višanju davkov za bogate, ga sicer uvrščajo med centriste. 

Med centristi v volilnih anketah vodi Joe Biden, predvsem zato, ker ima na nacionalni ravni – kot nekdanji podpredsednik v mandatu Baracka Obame – visoko podporo temnopoltih in latino volilcev, ki se jim je nekdanji župan New Yorka uspel močno zameriti s podporo policijskemu programu »stop-and-frisk«, ki je predvsem ustavljal in pregledoval nebele Newyorčane. Edina možnost pridobitve glasov je zato odteg glasov belih volilcev Bidena ali drugih centristov in posledična razdrobitev glasov na centrističnem krilu demokratov, ki lahko pomaga le Warrenu ali Sandersu, katerima sta Bloombergova kolega Bezos ali Gates tako nenaklonjena.

Bloomberg tako nima nikakršnega argumenta za svojo kandidaturo, razen da ima ogromno keša in da vlaganje v kandidature drugih demokratov, ki bi sicer dejansko lahko močno vplivalo na potek volitev, ni dovolj razburljivo ali prestižno, kot pa je biti predsednik. Bloomberg, ki je 2016 uspel prepoznati, da bi s svojo kandidaturo kot neodvisni kandidat lahko pripomogel k izvolitvi Trumpa, tudi ni prvi milijarder, ki je kandidiral. Nekdanji direktor Starbucksa Howard Schultz se je nekaj tednov na začetku leta 2019 močno reklamiral, potem pa ugotovil, da ljudje marajo njegovo kavo, ne pa tudi še enega milijarderja za predsednika, ki obljublja vrnitev v normalo, v »predtrumpovsko stanje«, četudi to izgleda kot nadaljnje stagniranje plač za marsikoga. Schultz je septembra odstopil iz predsedniške kampanje.  

Zdi se, da je odločitev za kandidiranje na ravni instinktov in ne dejanskih možnosti za zmago. Kot mati, ki sredi požara iz sobe instinktivno odnese najdragocenejše – na primer otroka – se zdi, da milijarderji ob napovedanem zvišanju davkov hitijo s prijavo za predsednika. Ali pa prosijo prijatelja, naj se prijavi. Ali pa bodo še razvili definicijo »profesionalnosti«, ki jim omogoči voliti za tistega, ki ne bo rezal po njihovem premoženju, ne da bi seveda to na takšen način izrazili. Plutokrati bodo poskrbeli zase in nas poskušali prepričati, da je to vse v našem interesu. Vprašanje je le, kolikokrat jim bomo nasedli.