»Asimptotično se bližamo dnu, točki bifurkacije, kot bi rekel Immanuel Wallerstein, to je: še slabše bo, preden bo – še slabše. Pametni morajo biti na to vnaprej pripravljeni, moj nasvet pa je rousseaujevski: Naj se vrnejo k svoji zemlji, aktivirajo do zdaj zanemarjene njive, travnike. Kdor ima denar, naj si kupi kmetijo in naj jo aktivira, kajti v krizi celo zlato ne bo zaleglo. Treba bo skrbeti za osnovne potrebe, treba bo enostavno – preživeti. Večina ljudi ignorira eksponencialno krivuljo in konec te hokejske palice. To sta zanikanje in optimizem. Optimizem pa je prijetna oblika neumnosti.“

Cenjeni zombijevski publikum, takšen je nasvet za krizne čase iz ust pravnika, filozofa in esejista Boštjana M. Zupančiča, dan v intervjuju za sobotni brezplačnik. Namen tega komentarja ni polemizirati z bolj ali manj duhovitimi oziroma iskrivimi domislicami intelektualnega in položajnega aristokrata, prejšnji citat služi zgolj kot paradoksalna ilustracija tako trenutnemu dogajanju v podalpski družbi kot tudi v širših okvirih. Besede, ki bi jih lahko razumeli kot poziv k intimističnemu eskapizmu v funkciji vsakdanjega preživetja, se namreč na neki ravni vzpostavljajo kot negacija znova zapopadenega situacionističnega klica iz šestdesetih let prejšnjega stoletja: »Bodi realist, zahtevaj nemogoče!«

V tem kontekstu nas zato lahko, če solato pustimo ob strani, opogumlja vsaj dejstvo o ponovno oživljenem zanimanju civilne družbe za politično. V primeru sedanje generacije mladih, za hitro in v porabniške namene poimenovane »generacija y«, se celo zdi, da ne gre za pogrevanje starih konceptov, ampak da smo s pomočjo novih komunikacijskih orodij priča avtonomnemu in izvirnemu ustvarjanju polja političnega. Politika kot invencija torej, ki se lahko recimo skozi zahteve po neposredni demokraciji kaže kot afirmativen odgovor na poziv »zahtevaj nemogoče«.

Po prejšnjetedenski tretji vstajniški skupščini je očitno, da je protestno gibanje še vedno močno in da se širi v smislu povezovanja in artikuliranja skupnih zahtev. Normalno je, da se v okoliščinah enakopravnega izražanja mnenj pojavljajo ideje, ki zahtevajo kritično distanco, a verjetno ni bojazni, da jih kot abotnosti ne bo prepoznalo tudi gibanje samo. Bistveni pomisleki se zato sedaj osredotočajo na možne poti, preko katerih bi bilo mogoče uveljaviti zahteve. Ena od možnosti se ponuja kar sama in resnici na ljubo, tudi že pridobiva vedno več privržencev.

Govor je seveda o oblikovanju politične stranke in o pohodu skozi institucije po zgledu protestnih gibanj iz šestdesetih let. Ne glede na trenutno preigravanje obstoječih parlamentarnih strank ostaja gotovo dejstvo, da bo prej ali slej prišlo do predčasnih volitev. Brez stranke ali gibanja, ki bi nezadovoljne državljane predstavljalo na volitvah, bodo na protestih in skupščinah izražene zahteve izpuhtele v zrak. Še več, škarje partitokracije bodo v roke znova vzele iste stranke in njihovi čelniki, ki vas sedaj spravljajo v bes. Zanašanje gibanja na zmuzljivo, osemdeset in več odstotno podporo v javnosti bi bilo naivno. Velika večina bo na volitvah še vedno volila po inerciji; koliko in katerih volivcev je že izvolilo sedanjega predsednika države?

Protestno gibanje je šele na začetku poti morebitnega vstopa v polje parlamentarne demokracije. Zato morda ni pametno vztrajati pri čimprejšnji izpeljavi predčasnih volitev, ne da bi bila poprej dodobra izdelana programska in organizacijska shema. Spomnite se sicer dobronamernega, a nemarno izpeljanega nastopa na prejšnjih državnozborskih volitvah v režiji takrat na novo nastale stranke, ki prav zaradi neizkušenosti in rokohitrstva v Ljubljani ni bila sposobna niti pravilno vložiti kandidatne liste.

Spodobi se, da se na koncu poslovimo od na začetku omenjenega intelektualnega aristokrata. Na vprašanje, kje vidi Slovenijo čez dvajset let, odgovarja, da se veseli, ker takrat ne bo več med tistimi, ki bi tlačili zemljo. In še, citiram: »revolt še ni revolucija, revolucija pa ne more biti brezidejna in brez resne ideologije. Domet raznih vseslovenskih vstaj je majhen in difuzen ...«, konec citata.

Vprašanje za vas se zato glasi: “Ste pesimist ali realist?«