Čeprav je ponedeljek najbolj očitno zaznamoval osnovnošolce in dijake, ki so začeli novo šolsko leto, pa je vplival tudi na ostale prebivalce, saj je več slovenskih masovnih pridelovalcev hrane dvignilo svojo ceno. S prvim šolskim dnem so svoje mesne izdelke tako za 4 odstotke podražili pri Perutnini Ptuj, za 7 odstotkov pa bo pri njih dražje sveže meso. Prav tako so svoje izdelke podražili pri Celjskih mesninah, in sicer svinjino za 20 odstotkov, goveje meso pa za 15. Skupina Žito je moko podražila že prejšnji teden, tudi za 15 odstotkov, do konca septembra pa bodo ceno dvignili še drugi dobavitelji mesa. Končna cena naj bi se v trgovskih verigah tako do začetka oktobra dvignila za 15 odstotkov, podražitev pa naj ne bi bila zadnja v tem koledarskem letu.

Razlog za dvig cene mesa in mesnih izdelkov je dvig cene žitaric, kot sta koruza in pšenica, ter soje zaradi letošnje suše v Združenih državah Amerike in Rusiji ter zaradi šibkejših monsunskih padavin v Aziji. Po besedah predsednika uprave Perutnine Ptuj Romana Glaserja se je cena soje dvignila s 330 evrov, kolikor je bila v začetku leta vredna ena tona, na 600 evrov danes. V Sloveniji smo sicer od uvoza soje odvisni v celoti, uvožena pa je tudi približno polovica porabljenega žita, kar nas dela veliko bolj odvisne od svetovnih trendov.

Cene hrane pa se očitno ne dvigajo zgolj zaradi naravnih katastrof. Britanska banka Barclays je namreč ponovno pod plazom kritik in očitkov, saj naj bi s špekulacijami na svetovnem trgu s hrano v letih 2010 in 2011 zaslužila 529 milijonov funtov. Gibanje za svetovni razvoj trdi, da Barclays s kupovanjem in prodajo hrane v imenu investitorjev umetno napihuje cene, kar v revnejših državah rezultira tudi v lakoti lokalnega prebivalstva. S podobnimi očitki se že nekaj časa srečujejo tudi velika zasebna podjetja, ki se ukvarjajo s trgovanjem s hrano, kot sta denimo švicarski Glencore in ameriški Monsanto, ki svetovno prehransko krizo brezsramno označujeta za veliko poslovno priložnost.

Zaradi višje cene hrane se sicer že več kot 18 milijonov ljudi v Sahelu spopada z resnim pomanjkanjem hrane. Po napovedih mednarodne konfederacije za iskanje trajnostnih rešitev za revščino Oxfam pa naj bi imel skok cen uničujoče posledice predvsem v državah v razvoju, ki so močno odvisne od uvoza hrane, kot so Latinska Amerika, severna Afrika in Bližnji vzhod. Trgovska podjetja, kot sta prej omenjena Glencore in Monsanto, pa po njihovem mnenju ustvarjajo dobiček iz bede in trpljenja revnih ljudi, ki so najbolj prizadeti zaradi visokih in nestanovitnih cen hrane. V Oxfamu dodajajo, da če bomo želeli izboljšati sistem preskrbe s hrano, potem morajo biti trgovci sestavni del te izboljšave.

In, če se vrnemo nazaj na rodno grudo, tudi tukaj trgovci niso nedolžni. Agrarni ekonomisti so namreč v okviru raziskovalnega programa Konkurenčnost Slovenije 2006-2013 izvedli analizo oskrbe z živili na slovenskem trgu in ugotovili, da so bile v letu 2009 marže slovenskih trgovcev v povprečju za 30 odstotkov višje, kot je povprečje v Evropski uniji. Kupna moč slovenskega potrošnika je kakopak pod evropskim povprečjem. Ni dovolj torej, da smo v veliki meri odvisni od fluktuiranja cen na svetovnem trgu hrane, saj smo nezadostni pri proizvodnji žit in soje, ampak je treba že tako visoke cene še nesorazmerno zvišati pri samih trgovcih.

V Sloveniji smo priča trendu nižanja plač, vsiljenega varčevanja in posledično vedno manjše kupne moči, cene osnovnih življenjskih potrebščin pa se evidentno višajo iz dneva v dan. Večinsko sicer ne umiramo od lakote kakor v podsaharski Afriki, a dejstvo je, da ljudje jedo manj, kot so včasih, predvsem pa cenejšo in posledično slabšo hrano. Morda je ponedeljek navzven sicer bolj zaznamovala evforija prvega šolskega dne, vendar pa pričujoče rasti cen hrane najbolj prizadanejo ravno družine s šoloobveznimi otroki. Najbrž ob takšnih novicah marsikateri starš slabše spi.