Poletje nezadovoljstva

Poletje nezadovoljstva

Aktualno-politična novica
19. 4. 2016 - 16.00

Evropski uniji se obeta poletje nezadovoljstva. Žgoči begunski krizi se bosta pridružili še dve večni klasiki: grške finančne težave in britanski referendum o izstopu iz unije. V primeru Grčije se zdi, da je kot v poletnih filmskih blockbusterjih scenarij znan že vnaprej. Grškega so razkrili nedavni dokumenti, ki jih je objavila stran Wikleaks. V zapisu pogovora uradniki Mednarodnega denarnega sklada razglabljajo o scenariju, ki je v zraku že vse od zadnjega dogovora o pomoči Grčiji. Zahteve programa so bile namreč že od samega začetka očitno nerealistične. Grčija mora v juniju najti 5 milijard evrov v svojem proračunu in še nadaljnjih 5 naslednji mesec. Teh deset milijard predstavlja petino vrednosti vseh pobranih davkov v Grčiji. Ne glede na to, kdo je premier grške vlade, tega denarja ni, ga ne bo, in vsi vpleteni se tega zavedajo. Problem pa je, da je za Bruselj in Berlin nov paket »pomoči« Grčiji politično nesprejemljiv. Načrt IMF je očitno, da Grčijo sprehodi čez dovolj žerjavice, da bodo Nemci pripravljeni popuščati. V tem računajo na pomoč viharja, ki se je zakuhal v britanski konservativni stranki.

Kritiki britanskega premierja Davida Camerona radi poudarjajo, da je referendum o izstopu iz Evropske unije sklical zgolj zaradi nesposobnosti, da bi obvladal svojo lastno stranko. Ta argument drži precej vode, hkrati pa postaja sedaj, ko se ta teden začenja predvolilna kampanja, vedno bolj irelevanten. Vložki so namreč precej višji kot zgolj Cameronovo nadaljnje prebivanje na Downing Street številka 10. Evropa je seveda že od nekdaj razdeljevala britanske konservativce, a verjetno se vodstvo stranke, ki podpira obstanek v uniji, še nikoli ni soočalo s takšnim odporom. Nihče ne ve, koliko članov konzervativcev podpira svojega predsednika, a gotovo manj kot tretjina. Shizma se začenja že v vladnem kabinetu, kjer se je kar šest ministrov izjasnilo, da bodo sodelovali v kampanji »OUT«.  Največji pretres je povzročil odstop ministra za delo in pokojnine ter nekdanjega vodje konservativne stranke Iaina Duncana Smitha, znanega evroskeptika. Odstopil je zaradi letošnjega proračuna finančnega ministra Georga Osborna, ki je močno rezal pokojnine, a znano je, da je šest let ministrovanja preživel v nenehnih sporih s Cameronom in njegovim finančnim ministrom. Osvobojen vladne službe je Duncan Smith našel nov raison d'être kot najglasnejši kritik povezane Evrope in svojega nekdanjega šefa. Voda na njegov mlin bo tudi dejstvo, da je britansko volilno telo o vprašanju Evropske unije močno razdeljeno po generacijskih črtah. Mlajši od 35 let podpirajo članstvo v Evropski uniji v razmerju skoraj dva proti ena. Pri starejših je ta številka obrnjena.

Cameronu bo v četrtek na pomoč v prepričevanju Britancev o svetli evropski prihodnosti prišel nihče drug kot ameriški predsednik Barack Obama, ki sicer v svojem sedaj že iztekajočem se mandatu ni pokazal posebnega zanimanja za staro celino. Obamov sij iz volitev leta 2008 je danes zgolj še oddaljen spomin in ni pričakovati, da bo prepričal prav veliko volivcev. Povsem upravičena je kritika tistih, ki pravijo, da Američani Britance prepričujejo v nekaj, kar sami ne bi nikoli sprejeli. Podobno kot že v prvem Cameronovem referendumu, ki je odločal o odcepitvi Škotske, bodo premierjevo kožo tudi sedaj reševali opozicijski laburisti. Zgolj oni lahko zagotovijo glasove, ki bodo Veliko Britanijo zadržali v Evropski uniji. Težava pa je, da očitno ne kažejo prav velikega navdušenja nad referendumom.

Laburistična stranka večino energije usmerja na spore znotraj lastnih vrst. Konec lanskega leta so člani stranke na grozo večine svojih lastnih poslancev z izvolitvijo Jeremya Corbyna nepreklicno končali blaireovski New Labour. Sedaj  se podobno kot konzervativci spopadajo na že ničkolikokrat poteptanem bojišču. Za laburiste je to vprašanje jedrskega orožja, ki je obsedalo strankina opozicijska leta prvič v petdesetih in drugič v osemdesetih letih. Marx je rekel, da se zgodovina prvič zgodi kot tragedija, drugič kot farsa. O tretji ponovitvi ni Marx povedal nič.

Ironično je, da je igračkanje z evropskim referendumom verjetno bolj nevarno kot prerekanje o jedrskih raketah, ki bodo svoje življenje preživele na 100 milijard vrednem križarjenju po severnem morju. A prav temu bomo priča letos poleti. IMF in evropski birokrati upajo, da bo strah pred britanskim izstopom iz unije pomagal prepričati Berlin v nekoliko bolj realističen in popustljiv pristop do Grčije. Če se otočani vendarle odločijo za vzvišeno izolacijo, bodo evropski voditelji bržkone uporabili še en grški scenarij. Podobno kot v Grškem primeru je tudi tu interes Bruslja, da proces za Veliko Britanijo naredi kar se da boleč. Le tako namreč lahko odvrnejo morebitne posnemovalce. Upamo lahko le, da bo kateri izmed evropskih voditeljev na poletnih počitnicah razmišljal tudi o tem, kaj to pomeni za nadaljnje evropsko sobivanje.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness