Duet Korošec-Pezdir

Tako nekako bi lahko, če bi h komentiranju rezultatov evropskih volitev pristopili pretirano cinično, kot sta to pred desetimi leti na spletnem medijskem portalu vest.si z ravno slišano pesnitvijo storila Vita Korošec in Rado Pezdir, povzeli notranje zadovoljstvo cvetobera kandidatov, ki jih v Evropski parlament pošilja Slovenija. A sklepanje takšnih zaključkov, ki bi vsaj v določenem primeru sicer morda lahko pili vodo, bi bilo najmanj zlobno, če ne še kaj drugega. Zato bomo v današnjem komentarju v poplavi prežvečenih povolilnih analiz pristavili svoj piskerček ter na veliko bolj konvencionalen način skušali svojstveno povedati že povedano in ubesediti še neubesedeno. Ker je razprava na domačih predvolilnih soočenjih ne glede na obravnavano temo slej ko prej zalutala na notranjepolitični teren, bomo na njem, v skladu s predvolilnim pregledom, ostali tudi mi.

Najprej se dotaknimo kampanje, ki je bila ena najbolj dolgočasnih in skupaj z nedavno predsedniško tudi najmanj vsebinska. Če strnemo, se je vrtela okoli štirih osrednjih tematskih sklopov - ilegalnih migracij, sociale, okolja in transparentnosti - pri čemer kandidati v odgovorih na vprašanja niso povedali, kako konkretno bi se s temi problematikami spopadali v Bruslju, temveč so raje govorili, kaj so oni in njihova stranka glede tega že storili doma. Deloma gre krivdo prevaliti na format soočenj, ki razčlenitve programskih vizij zaradi časovne omejitve ni dopuščala, a kljub temu ostaja občutek, da, z izjemo nekaterih za nov mandat potegujočih se evroposlancev, nihče drug z njimi ni zares nameraval operirati. K nadaljnjemu mešanju megle vsaj na soočenjih nacionalne televizije, za katero se zdi, da se v zadnjem času poslužuje senzacionalističnih prijemov svoje komercialne podružnice, je pripomogel še tako imenovani detektor, ki je po soočenju v Odmevih meril oziroma kategoriziral izjave kandidatov kot resnico, delno resnico, neresnico, zavajanje in tako dalje ... Če je bil evropski volilni kviz časopisa Delo do neke mere še koncipiran kot zabaven test poznavanja Evropske unije, je šlo v primeru nacionalke, četudi zastavljeno z dobrimi nameni, za arbitrarno dlakocepljenje, ki je v izogib faktični zmoti nagrajevalo nejasne odgovore.

A če poskušamo mimo tega vseeno razumeti, zakaj se je diskurz pred volitvami v Evropski parlament tako blatantno osredinil okoli notranje politike, se ponujata dve ugotovitvi. Prva je, da gre za zadnjo “uradno javnomnenjsko raziskavo”, s katero stranke med volivci preverijo svojo podporo - naslednje redne volitve bodo namreč parlamentarne čez tri leta. Če so vzvodi slednje dokaj površinske narave, gre pri drugi za nekaj bolj sistemskega in razkriva odnos, ki ga imajo slovenske politične stranke do funkcij v Evropski uniji nasploh. Te namreč dojemajo kot odlagališče akterjev, ki so znotraj strankarske hierarhije tako ali drugače postali moteč faktor in se jih po hitrem postopku z rangiranjem na vrhu list želi odpraviti. Primerov je več.

SD-jeva Tanja Fajon in Matjaž Nemec sta se omenjala kot pretendenta za menjavo predsednika Dejana Židana; Violeta Tomić je bila pri Levici že dolgo časa trn v peti koordinatorju Luki Mescu; pri Novi Sloveniji ni bila skrivnost, da je Ljudmila Novak nosilka postala po “sporazumni” prepustitvi predsednikovanja Mateju Toninu; in nenazadnje, SDS bi poleg Romane Tomc zdoma za evropskega komisarja poslal še Anžeta Logarja, s čimer vodji Janezu Janši znotraj stranke ne bi ostala niti navidezna konkurenca.

Volivci pa so odločili, kot so. Potrdila se je sintagma, da na volitvah z nizko udeležbo - ta je bila tokrat 28-odstotna, torej nekoliko višja kot pred petimi leti, a še vedno druga najnižja na ravni Evropske unije - šteje prav vsak oddani glas. Na roko je šla predvsem tradicionalnim strankam, ki so na “terenu” prek lokalnih organizacijskih struktur uspele mobilizirati svoje podpornike: tri poslance je dobila skupna lista SDS in SLS, dva SD in enega NSi. Izjema je seveda uspeh novih obrazov - tokrat so to vlogo zasedli pri Listi Marjana Šarca - blišč katerih pa je časovno omejen, preden zdrknejo najprej na margino, potem pa politološke anale, kot, se zdi, se dogaja Stranki modernega centra. Nadvse pomenljivo je, da pri tem niti ni pomembno, s čim stranka, še bolj pa kandidat, v kampanji operira. Z gotovostjo namreč lahko trdimo, da je Gregor Perič pokazal več od Irene Joveve, za katero se je mestoma zdelo, da namesto za evroposlanko kandidira za mesto piarovke v kabinetu predsednika vlade.

Kar preseneča, je število preferenčnih glasov, ki jih je Joveva kot nosilka liste sicer dobila. Politična novinka je z dobrimi 41 tisočimi zaostala le za Tanjo Fajon, ki jih je prejela 53 tisoč in prehitela tako Romano Tomc, 40 tisoč, kot Milana Zvera, 26 tisoč. Če za ta fenomen ne najdemo racionalne razlage, pa je lažje interpretirati debakel Levice, ki je mandat evroposlanke bržkone izgubila na račun neprepričljive nosilke in spitzenkandidatke Evropske levice Violete Tomić. Ali povedano drugače, z besedami Luke Mesca: “Ni kriv program, kriva je kampanja.” Tudi zato, ker se je Mesec, čeprav je javno povedal, da bo sprejel morebitni evropski mandat, oklical za “podpornega kandidata”, se je delež preferenčnih glasov stekel k SD-jevemu Milanu Brglezu, ki se je že za časa opravljanja funkcije predsednika Državnega zbora znotraj SMC profiliral kot ideološki simpatizer politik Levice.

V luči usklajevanja predlogov za odpravo protiustavne volilne zakonodaje pa za konec navržimo še to: 79 odstotkov volivcev je na nedeljskih volitvah oddalo svoj preferenčni glas. Čeprav je vzorec omejen na slabo tretjino volilnih upravičencev, dokazuje, da volivci institut preferenčnega glasu - ob ne pretirano odstopajočih dveh odstotkih neveljavnih glasovnic - poznajo in se ga tudi poslužujejo. Navsezadnje so vsi novi evroposlanci mandat dobili s preferenčnimi glasovi. Zatorej bo zanimivo opazovati, kako bo demokracije ust polna politika to dejstvo upoštevala, ko bo v parlamentu na dnevnem redu glasovanje o dotični zakonodaji. Spremembe v smeri večjega upoštevanja neposredne volje volivcev bodo namreč vplivale tako na postopek izbire kandidatov kot tudi znotrajstrankarska razmerja in centre moči.