V Berlinu je bila včeraj končno podpisana nova koalicijska pogodba. Nova vlada bo prisegla jutri, skoraj pol leta po parlamentarnih volitvah. Nemčija je ponovno dobila veliko koalicijo pod vodstvom Angele Merkel, ki bo vodila svojo četrto vlado, tretjo v zavezništvu s socialdemokrati. Vse po starem torej. A tokratna velika koalicija je nastala v precej drugačnem vzdušju. Namesto optimističnega zavezništva je bilo sklepanje koalicije bolj podobno prisiljenemu zakonu.

Vsaj za socialdemokrate to deloma drži. Stranki SPD so lansko pomlad meritve javnega mnenja kazale zelo dober rezultat. Zato so bili rezultati volitev, na katerih je stranka zabeležila najslabši rezultat po letu 1933, še toliko večje razočaranje. Vodja stranke Martin Schulz, ki je sedaj že zapustil politično prizorišče, je takrat napovedal, da bo stranka izpolnila predvolilne obljube in odšla v opozicijo. Zmagovita Angela Merkel je zato najprej poskušala formirati jamajško koalicijo njenih konservativcev, zelenih in liberalcev. Vodja slednjih Christian Lindner je očitno vstopil v pogajanja brez resnega namena, da bi vstopil v koalicijo z Angelo Merkel, ki mu je ponujala finančno ministrstvo. Lindner je po več tednih odkorakal s pogajanj z obrazložitvijo, da stranke niso dosegle medsebojnega zaupanja.

Lindner je pravilno ocenil, da bo Angela Merkel namesto nanj krivdo za morebitne nove volitve raje prevalila na socialdemokrate. Grožnja novih volitev je Martina Schulza prepričala, da si je premislil glede vstopa v vlado. Kanclerka je pri tem dobila zaveznika tudi v predsedniku republike, Franku-Walterju Steinmeierju, ki prihaja iz vrst socialdemokratov in je stranko vodil v opozicijskih letih med 2009 in 2013. Kot arhitekt kontroverzne reforme socialnega sistema Agenda 2010 v času Schröderjeve vlade pripada desnemu krilu socialdemokratov.

Steinmeier je pomagal prepričati vodstvo svoje stranke, da mora interes države postaviti pred interese stranke. Manj jasno pa je, zakaj Steinmeier ni poskušal prepričati Angele Merkel, naj sestavi manjšinsko vlado. Manjšinske vlade v Evropi, predvsem na severu, niso nič neobičajnega. Trenutno imajo manjšinske vlade na primer Irska, Danska in Švedska. Danski manjšinske vlade vladajo večino zadnjih trideset let. Ni jasno, zakaj Nemčija ne bi zmogla enakega podviga.

Za Nemčijo so v zadnjih letih bolj značilne vlade velike koalicije. Velike koalicije sicer zagotavljajo veliko stabilnost v času vlade, a hkrati dušijo parlamentarno življenje. Težišče političnega dogajanja se iz parlamenta še bolj prenese v vlado. Ker sta največji in ideološko nasprotni si stranki zaklenjeni v vladno zavezništvo, so opozicijski glasovi potisnjeni iz sredine političnega prostora proti skrajnostim. Poleg tega veliki koalicijski dogovor povzroči, da so vse tiste teme, kjer veliki stranki ne moreta doseči skupnega stališča, preložene za neodločen čas.

Zadušitev konfrontalnega aspekta politike, ki je sestavni del parlamentarne demokracije v času velikih koalicij, je pomemben faktor v krepitvi skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo, ki se je jeseni prvič prebila v Bundestag. Tam sedaj tvori največjo opozicijsko stranko z 92 sedeži. Ta položaj ji očitno ugaja, saj ji daje možnost, da je najglasnejša opozicijska stranka in privabi volivce, ki niso zadovoljni z vlado. To bo še okrepilo dejstvo, da se liberalci, ki so po velikosti tretji v parlamentu, ne razlikujejo od nekaterih frakcij konservativne CDU. Nekaj podobnega velja tudi za zelene v relaciji do SPD. Ostane torej zgolj še Levica, katere šibkost pa je, da vsaj zaenkrat svojih volilnih uspehov v vzhodnih zveznih deželah ni uspela prenesti na dežele bivše Zahodne Nemčije.

Čas, ki je minil od jesenskih volitev, je pokazal, da bo najbolj aktivno politično bojno polje desno od centra. Tu je v igri največ potencialno neopredeljenih glasov, ki jih poskušajo pridobiti Alternativa za Nemčijo, Liberalci in konservativna CDU ali na Bavarskem njena sestra CSU. Glede na to, da so vprašanja vladne politike začrtana že v koalicijskem sporazumu, bodo v ospredje stopila vprašanje kulture in identitete.  

Primer takšnih soočenj se je začel prejšnji teden. Podružnica zveze javnih kuhinj Tafel v Essnu je decembra uvedla novo politiko, po kateri hrano razdeljujejo zgolj nemškim državljanom. Direktor javne kuhinje je povedal, da begunci s svojim videzom in obnašanjem prestrašijo starejše obiskovalce. Celotna zadeva se je odvijala povsem izven oči javnosti, dokler ni o njej prejšnji teden pisal lokalni časopis. Druge javne kuhinje zveze Taffel so politiko podružnice v Essnu in izjave direktorja obsodile. Enako so storili Angela Merkel in vidnejši politiki SPD, omejitev pa so sedaj odpravili. Je pa v bran tej omejitvi stopil novi minister za zdravje Jens Spahn. Spahn predstavlja desno krilo konservativcev, položaj ministra v novi vladi pa je dobil zaradi oslabljenega položaja Angele Merkel v stranki. Ob tem je dodal še, da nemški sistem socialnih transferjev, znan pod imenom Hartz IV (štiri), omogoča vsakemu, da preživi. Z obema izjavama se je strinjal tudi vodja liberalcev Christian Lindner, enako tudi nekateri politiki AfD. Nič kaj presenetljivo je Spahn v istem intervjuju povedal tudi, da si mora njegova stranka prizadevati, da pridobi glasove Alternative za Nemčijo.

V identitetno politiko je zajadrala tudi bavarska CSU, ki je v koalicijskih pogajanjih notranjemu ministrstvu dodala tudi odgovornost za »Heimat«. Ta neprevedljiva nemška beseda označuje domovino, a tudi občutek domačnosti in pripadnosti. Ministrstvo za notranje zadeve, infrastrukturo in »Heimat« bo vodil Horst Seehofer, dosedanji prvak bavarskih konservativcev, ki pa še ni povedal, kakšna bo vladna politika glede Heimata. Je pa njegov naslednik Markus Söder na nedavnem strankinem zborovanju povedal, da v Haimat gotovo ne spadajo burke in Islam.

Do nedavnega se je zdelo, da se je Nemčija izognila vzponu nacionalističnega populizma. A povolilno dogajanje je pokazalo, da pod pokrovom velike koalicije narašča pritisk. Konflikt in soočenje nasprotujočih si ideologij sta sestavna dela parlamentarne demokracije. Sedaj podpisana koalicijska pogodba odlaga ta soočenja za nadaljnja štiri leta. Politična dinamika, ki bo v tem času prevladovala, odpira največ prostora ne zgolj Alternativi za Nemčijo, ampak tudi tistim v drugih strankah, ki ji želijo slediti na skrajno desnico. Najboljši odgovor na to bi bilo formiranje manjšinske vlade, kjer bi demokratičen proces v parlamentu silil vse stranke, da med seboj konkurirajo s politikami, ki izboljšujejo materialno življenje prebivalcev.