Antonio Tajani, nekdanji piarovec Silvia Berlusconija in predsednik Evropskega parlamenta, je prejšnji teden zlorabil položaj s svojo izjavo v Bazovici. Odziv slovenske politike je bil predvidljiv; zahtevanje pravice, naštevanje dejstev in sklicevanje na etiketo in spodobnost. Že zaradi predvidljivosti odziva Južnih Slovanov v Evropski uniji se zdi izjava iz Tajanijeve perspektive smiselna, vsaj kot politični manever. Predsednik Borut Pahor je opravičilo, ki ga je prejel od italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, označil celo za »velik uspeh«, saj da nikoli doslej slovenska stran ni prejela kakršnega koli odziva z italijanske. Šarec je sicer opravičilo označil kot  »povedano s figo v žepu«. Če je naša edina zunanjepolitična agenda ta, da se nas vsaj opazi, potem je bil to verjetno res uspeh. Socialni demokrati so po drugi strani začeli s peticijo, ki zahteva Tajanijev odstop, SDS pa se nekako maje v vetru.

Zakaj je Tajani izrekel te besede v Bazovici, postane jasno ob podrobnejšem pregledu dogajanja v Strasbourgu prejšnji teden.  Pomemben je ključni detajl, ki je ušel iz slovenske evro-primorske perspektive. Prejšnjemu tednu je bilo, zaradi gostovanja italijanskega premierja Giussepeja Conteja, namreč usojeno, da bo na dnevnem redu odnos Evropske unije in Italije. In ta odnos ni dober. Razprava, ki je sledila Contejevemu govoru, se je sprevrgla v vsestransko obtoževanje italijanske vlade, več italijanskih poslancev je za njegovo vlado celo uporabilo izraz »ponižanje« Italije. Tajani je z vidika te razprave tako naredil preprosto PR-potezo, v kateri se je pred italijansko javnostjo prikazal kot branilec njenih interesov, in to v tednu, ko bi moral biti rabelj Italije. Pravzaprav je zgovorno za naš čas, da je predstavnik za stike z javnostjo najperspektivnenjši politični položaj. Tudi srbski predsednik Aleksandar Vučič, na primer, je bil minister za informiranje pod Slobodanom Miloševićem - Tajani pa pod medijskem mogulom Berlusconijem. Tajani tudi srčno podpira kandidaturo 82-letnega Berlusconija na prihajajočih volitvah v Evropski parlament.

Conteja je - oziroma ni - poslušala skoraj prazna dvorana. Tri ure seje sta vztrajala dva slovenska predstavnika, Tanja Fajon in Igor Šoltes. Kot se je pokazalo pozneje, sta čakala na besedo, do katere je prišel samo Šoltes in zahteval Tajanijev odstop, ta pa je seanso nemudoma zaključil.

Evropski poslanci, najprej predstavniki poslanskih skupin, potem tudi individualno, so medtem po Conteju udrihali z vseh strani. Da je zavozil Italijo, da je velik del prevelikega proračuna namenjen za kupovanje politične podpore, pa da država propada, očitali so mu preganjanje novinarjev in še huje - da ima Italija v evroobmočju najmanjšo gospodarsko rast. Dalje da je zločinec, ki v morju pušča umirati ljudi, da izdaja italijanske interese, pa evropske interese, da je fašist in nacionalist. Prišlo je še do bizarnih obratov, eden izmed glavnih očitkov se je nanašal na italijansko neprizanje pretendenstkega režima v Venezueli. S tem naj bi Conte onemogočal skupno politiko držav EU, kar tudi navzven krši enotnost Unije. Kar je še bolj bizarno, tej izjavi so ploskali samo poslanci skrajnodesnega spektra. Nepriznanje venezuelskega pretendenta je bila tudi edina ovacija, ki jo je Conte prejel.

Tajanijeva zloraba položaja tako ni ostala samo na simbolni ravni, evroposlanki Tanji Fajon je Tajani kot predsednik parlamenta namreč onemogočil priti do besede na plenarnem zasedanju. Tanja Fajon se je na prekinitev razprave odzvala z glasnim tleskanjem in Tajani jo je odpravil z izjavo, da pač ni več časa za govor. Fajon smo o dogodku tudi povprašali, in povedala nam je, da se je z različnimi vzvodi priglasila k besedi, vendar je Tajani, po njenem mnenju, k besedi namerno ni pustil. Fajon je še dodala, da je razlog za to v tem, da je že dan prej pozvala k njegovem odstopu in k tej zahtevi je pristopil tudi Šoltes, vendar ne še javno, in Tajani mu je ne vedoč dal besedo. Zdi se, da je namerno blokiranje glasov neodobravanja v Evropskem parlamentu še veliko hujše od nekih populističnih izjav. Fajon je še dodala, da Tajanija po Contejevem govoru ni bilo več mogoče videti na plenarnem zasedanju.

Poslanska skupina Socialnih demokratov je zaradi Tajanijevih izjav v Bazovici že v ponedeljek začela peticijo, ki zahteva njegov odstop. Do zdaj je peticijo podpisalo več kot 26 tisoč ljudi. Lahko jo pozdravimo, čeprav ostane, ko morajo evropski poslanci poseči po peticiji, čuden priokus - poseči torej po metodi, ki ostane oropanim vsakega glasu in predstavništva. Po drugi strani pa je celotna epizoda sproducirala čuden obrat, ko se najbolj levi spekter evropskega političnega spektra najglasneje bori za slovenski nacionalni interes.

Epizoda prejšnjega tedna je slovensko javnost združila, kot lahko narod združi le boj proti fašizmu. Franc Bogovič in Lojze Peterle, kot se spodobi za konservativna narodnozavedna poslanca, sta od Tajanija, sicer člana njune poslanske skupine, nemudoma zahtevala opravičilo, medtem ko se je SDS obotavljala. Na spletni strani Slovenske demokratske stranke je bil tako v ponedeljek objavljen zapis, da njeni evropslanci »spoštujejo« Tajanijev govor in da so zadovoljni z pojasnilom. Naslednji dan pa so slovenski in hrvaški poslanci iz vrst Evropske ljudske stranke skupaj z SDS podpisali skupno izjavo, v kateri so vendarle zahtevali, da se Tajani opraviči. Skupna izjava je bila sicer poslana samo v angleščini in hrvaščini.

Seveda je možno, da so si evroSDS-poslanci, vsi skupaj v noči z 12. na 13. februar, intimno, a vendarle kolektivno premislili. na Na elektronske naslove poslancev SDS, Milana Zvera, Patricije Šulin in Romane Tomc smo poslali prošnjo za poizvedbo o spremembi stališča, a odgovora nismo prejeli. Dopuščamo možnost, da jim je odveč odgovarjati na obskurni medij, kakršen je naš. A vendarle je dejstvo, da v istem času obstajata dve izjavi z diametralno nasprotnim sporočilom, pod katero so podpisani isti poslanci. Ena pravi »spoštujemo«, druga pa »zahtevamo umik in opravičilo«.

Izjava južnoslovanskih poslancev Ljudske stranke je pomenljiva v glavnem očitku Tajaniju: da s svojimi dejanji škodi ugledu strank Ljudske stranke na Hrvaškem in v Sloveniji pred prihajajočimi volitvami. Seveda bi Tajani z veseljem regijo prepustil poslancem levih strank, če bi to pomenilo utrditev položaja doma. Tajani ima ambicije po vodenju vlade v Italiji in vodenje Evropskega parlamenta je le stopnička na poti do tega cilja. To se zdi kot ključna razlika med politiko majhnih in velikih držav EU. Prvi, manjši, vidimo evropsko povezovanje, no pa pa tudi delo v njenih institucijah kot cilj, delovanje teh institucij pa kot pogoj svoje blaginje. Drugi, večji, pa delovanje v evropskem okviru vidijo kot smoter za uveljavitev v domači državi. Oboji težko govorijo skupni jezik.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~Post scriptum~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Če se za konec prepustimo tej narodnoobrambni narativi, ki je zavela v zadnjih dneh, je Tajanijev govor vendarle napravil določen premik v slovensko-italijanskih odnosih. V preteklosti se je vsaj retorično ukvarjalo s problemom podpore matice slovenski manjšini v Italiji, zdaj smo nazadovali v retoriko pred Osimskim sporazumom. Slovenska in hrvaška politika morata ponovno utemeljevati suverenost na svojem sedaj sicer mednarodno priznanem ozemlju. Za zamejce pa zmanjka časa. Pa čeprav se v Benečiji vrstijo fašistični shodi, napadi na slovenske šole, pritiski na zamejske medije in ostale institucije itd. Po drugi strani se pokaže omejenost slovenske javnosti, pa ne samo politikov, saj smo vsi nasedli temu manevru. Pri slovensko-italijanskih odnosih ne gre toliko za politično kolikor za kulturno vojno. Slovenija bi se lahko odzvala z povečanjem sredstev za slovensko manjšino v Italiji, s povečanjem štipendij za tamkajšnje študente. Lahko bi Tajaniju poslali Nekropolo Borisa Pahorja ali pa bi večerno rosnega gospoda pripeljali v Bruselj. Kot smo zapisali na začetku, se je italijanska stran tokrat prvič sploh odzvavala na slovenske proteste in Pahor to šteje za »uspeh« . Zamejci se po drugi strani radi odzovejo, a čakajo zaman čakajo. Ob Tajanijevi izjavi bi se morali naši politiki najprej opravičiti zamejcem in ves trud ter skrb nameniti njim. Italija namreč drsi v zloveščo smer in zdi se, da Istra in Dalmacija ne bosta prvi žrtvi.