Praznik izkoriščanih
Jah … zbudim se na prvi maj. Tokrat mi sicer ni bilo treba zgodaj vstati, ampak kaj mi to pomaga, če sem včeraj imela »popoldansko smeno« in sem zaključila ob pol enajstih. Ostala sem dlje, ker me je ena od starejših sodelavk, prav tako prodajalk v Mercatorju, prosila, če lahko ostanem in ji pomagam, da bo lahko prej zaklenila. Prav ima, jaz sem še mlada in lažje cel dan stojim na nogah. Domov bi pa v vsakem primeru prišla pozno, ker avtobusi vozijo na vsakih 40 minut, kolo pa so mi že pred časom ukradli in nimam denarja za novega.
Vstanem in si naredim kavo. Spijem jo brez mleka, ne zato, ker bi imela rada črno kavo, ampak ker se mi je mleko skisalo in še nisem kupila novega. Prav tako nimam v hladilniku nobene prave hrane, ker sem pozabila, da je danes praznik in je vse zaprto. Večjo zagato mi sicer predstavlja dejstvo, da si nisem kupila tobaka, tega pa je zgolj še za čik ali dva. Spravim se ven, ker itak ne vem, kaj bi počela sama s sabo na praznik dela. Utrujena sem, nič se ne dogaja pa še vsi moji frendi si lahko bodisi vzamejo dopust in so šli na morje bodisi jim sploh ni treba redno delati in jih na praznik opozarja le dejstvo, da so trgovine zaprte v četrtek. Po krajšem premisleku vzamem v roke telefon in napišem SMS šefici, da lahko jaz prevzamem popis robe za praznik. Kurc, kaj pa naj. Je pač treba delat.
Drago delavno in brezdelno poslušalstvo, žal se tudi letos nismo mogli upreti možnosti, da ob prvem maju izlijemo na papir ves gnev, ki ga čutimo in gledamo celo leto. Stvariteljice naše tokratne naveličanosti so zlasti sindikatne centrale,
ki so uspele za nos potegniti še tisto malo članstva in širšega občestva, ki je vanje polagalo upe, ne da jih bodo zastopali – ta bitka je že zdavnaj izgubljena – ampak da ne bodo popolnoma kolaborirali s kapitalististi in njihovimi strukturami. Nedvomno se je pri izdajalstvu izkazala tudi Levica, a da ta nikoli zares ni zagovarjala delavstva, temveč svoje volilne in strankarske baze – mehurček kvazi-leve ljubljanske smetane – ni nič novega. Njihova nesposobnost pri kakršnemkoli nasprotovanju neoliberalnim reformam, težnje po oklepanju funkcij in velika osredotočenost na notranje razprtije pa se očitno med navideznimi zastopniki proletariata širijo kot kuga.
Sindikati so tako pri zaščiti delavcev, pokojninski reformi in navsezadnje pri zviševanju plač zatajili. Huje od dejstva, da so si očitno med pogajanji prelepili usta in je tako namesto »socialnega dialoga« tekel monolog po nareku kapitalističnih struktur, je opravičevanje in posvajanje tega monologa s strani sindikatov. Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič je tako v intervjuju časnika Delo dejala, da ona pri reformah, kakršna je pokojninska, ne bi iskala zmagovalcev in poražencev. Ob tem je jasno zavzela stališče svojih kvazi nasprotnikov, ko je dejala, da če pogledamo vladna izhodišča za pokojninsko reformo in jih primerjamo z rezultati, lahko rečemo, da so tudi sindikati zmagovalci.
Da Jerkič pri takih reformah ne bi iskala zmagovalcev in poražencev, je sicer domala logično, saj ni potrebno nobeno iskanje. Delodajalci se namreč iz udobja svojih vikendov na hrvaški obali rogajo in si manejo roke, ko gledajo, kako sindikalisti pokojninsko reformo označujejo za sprejemljiv kompromis.
Večinsko se sindikati kljub manjšemu pritoževanju v isti sapi potrkajo po prsih, da so stvar izpeljali bolje, kot so kazala izhodišča. Vsako zunanjo kritiko ignorirajo, vsako opozorilo, ki prihaja iz sindikalnih vrst, pa banalizirajo. Jerkič je na primer punt v svojih vrstah pospremila z besedami, da razume, da so v sindikatu nezadovoljni z vsebino izpogajanega in da imajo vso pravico, zato so tudi glasovali proti, da pa ne razume, zakaj napadajo tiste, ki mislijo drugače.
Sindikalne centrale so tako dolgoletnemu prioritiziranju prvomajskih kresov in deljenju nageljnov zdaj dodale še dokončno izdajo delavskega razreda. Ne skrbet, čevapi bodo, a boste morali zanje odštet toliko, da vam bo zmanjkalo za položnice.
Sretan prvi maj svima koji rade!
Dodaj komentar
Komentiraj