Na prvi maj se nam letos obeta protest v organizaciji ljubljanskih aktivistov z namenom vrniti prazniku prvotni namen. Zgodovina tega dne je simbol upora proti zatiralcem delavstva, od lastnikov kapitala do državnega aparata, ki jih ščiti. Prvi maj bi moral obeleževati to skupno zgodovino in dosežene cilje ter graditi razredno zavest delavstva. A danes je že več kot jasno, da tega cilja prvi maj ne izpolnjuje. Postal je pasiviziran, apolitičen, skorajda breznamenski. In to ne po krivdi delavcev.

Izbira datuma praznika sega v leto 1886. Takrat se je prvega maja začela splošna stavka v Združenih državah Amerike, s katero se je več sto tisoč delavk in delavcev borilo za osemurni delavnik. Par dni kasneje je prišlo do znanega haymarketskega pokola, v katerem je policija streljala na delavce in ubila štiri ter jih več ranila. Po dogodku so bili stavkajoči kaznovani, policisti, ki so umrli med spopadom, pa povzdignjeni v mučenike. Kot spomin na dogodek je tri leta kasneje Druga internacionala prvi maj razglasila za dan manifestacij za osemurni delavnik vseh delavskih strank po Evropi.

Namen praznika se je hitro razširil v vsesplošno agitacijo in borbo za interese delavcev, nekaj, čemur je služil več desetletij. Poleg vpliva z vzhoda po utrditvi socializma v Sovjetski zvezi so bile v glavnem stavke med najučinkovitejšimi sredstvi proletariata za izboljšanje materialnega položaja. V tem obdobju je bil delež delavstva, včlanjenega v sindikate, precej visok, tudi v Združenih državah. Kljub odsotnosti revolucionarnega elementa večine teh sindikatov je delavstvo imelo konkretno moč. Praznovanje prvega maja je takrat tako imelo smisel.

Vse od neoliberalne protirevolucije do razpada realsocializma v vzhodni Evropi se je ta moč bistveno zmanjšala. Z restavracijo kapitalizma pri nas, v vzhodni Evropi, je nastala priložnost za popolno zatrtje namena praznika. Že v času socialistične Jugoslavije se je prvi maj spremenil iz dneva upora proti kapitalističnemu razredu v dan obeležitve dosežkov delavskega razreda ter njegove vloge v družbi. Čeprav je bilo to morda upravičeno zaradi takratne družbene ureditve, je to dejstvo zmanjšalo militantnost delavskega organiziranja.

Nova oblast pa je ta element izrabila sebi v prid tako, da je retoriko, ki časti in podpira delavski razred, prevzela in s tem okrepila svojo legitimnost. Tako imamo stranke in druge predstavnike statusa quo, ki se izdajajo za zagovornice delavskih pravic oziroma tem pravicam običajno vsaj odkrito ne nasprotujejo, hkrati pa privatizirajo dosežke delavstva iz prejšnje ureditve.

Prvi maj je postal zgolj še eno orodje, s katerim politične stranke lažje slepijo delavske množice, da so v resnici na njihovi strani. Svoji »borbi« za delavske pravice podporniki kapitalistične ureditve namenijo par lepih besed, če sploh. Ko pride do razumevanja položaja delavcev, pa delavcev nihče nič ne vpraša. Odličen primer tega je včerajšnja oddaja Marcel na Televiziji Slovenija. Marcel Štefančič je ministra za delo Luko Mesca in najvišjo sindikalistko v državi Lidijo Jerkič povabil kot nekakšna zagovornika delavcev. Funkcionarja, ki sta soodgovorna za porazno stanje delavskih pravic, je povabil, da bi tarnala nad tem stanjem.

Danes je po več desetletjih pasivnosti delavsko organiziranje na psu. Delež sindikaliziranih delavcev je izjemno nizek, delavske pravice delodajalci redno kršijo brez vidnih posledic, kulturna hegemonija neoliberalizma pa odvrača kakršenkoli večji odpor. Dejstvo je, da je osemurni delavnik, ki je bil med temeljnimi zahtevami delavstva od devetnajstega stoletja dalje, v pogojih prekarnosti postal bolj kot ne farsa. Taka oblika dela po eni strani dodatno izolira prekarke in prekarce in s tem zmanjša možnosti za njihovo organiziranje, po drugi strani pa delavcem prodaja ideal ekonomske svobode, češ da so sami svoji gospodarji.

Lastniki se stalno učijo in spoznali so, da je delavstvo lažje obvladati tako, da ga ne zatirajo odkrito, četudi kapitalisti v izrednih primerih niso zadržani do takšnih posegov, temveč jih skušajo prepričati, da imajo v mislih korist delavca. V takih razmerah je odgovornost za  pomanjkanje razredne zavesti in neangažiranje delavstva težko prevaliti na delavce same, saj so konstantno izpostavljeni zavajanju, da njihov položaj sploh ni tako slab oziroma da so so si za nastalo situacijo krivi sami. 

Dejstvo je tudi, da je delavstvo že bilo v podobnem položaju. Stavke in delavsko organiziranje se niso pojavile čez noč, temveč je do njih prišlo z dolgotrajnim organiziranjem in mobilizacijo proletariata. Začaran krog, v katerem smo se znašli, je možno prekiniti le s ponovno vzpostavitvijo militantnega delavstva, ki bo svoje pravice pripravljeno braniti in se zanje boriti. Letos imamo priložnost, da prvi maj ne bo zgolj breznamensko apolitično druženje, temveč dan, ko se zavedamo zgodovine delavskih bojev in krepimo razredno zavest. To je namen jutrišnjega protesta na Kongresnem trgu. Ne glede na to, da neposreden izkupiček protesta ne bo takojšnja rešitev sistemskih problemov, je lahko to vsaj prvi korak, ki bo postavil temelje za bodoče uspehe proletariata.

Vir fotografije: PICRYL