Gibanje zgodovine je privedlo do velikega trenutka, ki ga pravkar živimo. Naj gre za naključje ali nujnost, zgodovina nam je namenila ugodno priložnost za upor proti redu izkoriščanja večine po manjšini prav zdaj, ko se poslednji ostanki zadnje vstaje izpred debelega desetletja do grla in še čez utapljajo v parlamentarnem kretenizmu.

Zgodovina je hotela, da minister za delo Luka Mesec pokojninsko reformo v javnost spravlja v trenutku, ko je ameriški predsednik Donald Trump z najbolj poceni foro iz učbenikov obratne psihologije v Evropski uniji sprožil zadnjo zmagoslavno parado orožarske industrije. V trenutku, ko institucije širom Unije orožarski industriji hitijo polagati rdečo preprogo in umikati fiskalne ovire, politiki pa ji prepevajo ljubezenske sonete in v globokih priklonih poljubljajo noge, je zgodovina ministru za delo domnevno najbolj leve vlade od osamosvojitve naložila pokoro za njegove grehe. V času, ko lahko iz javnih financ evropskih držav naenkrat brez težav zmečemo na stotine milijard evrov v orožarski požiralnik, minister Mesec zagovarja »vzdržnost« pokojninskega sistema.

Gre za trenutek, ko lahko v isti sapi zavriskamo: fakof, Nato, in fakof, Evropska unija - fakof, Janša, in fakof, Mesec. Fakof našemu oboroževanju za krepitev Nata, fakof miloščini, ki nam jo za razgradnjo največjega sistema socialne varnosti ponuja Evropska unija. Fakof, Janša, za obljubo o pokojninski reformi, ki jo je dal Evropski komisiji, in fakof, Mesec, za sprovedbo varčevanja na pokojninah.

Ne za reformacijo, ampak za deformacijo pokojninskega sistema, ki se ji v zadnjem letu svojega mandata približuje vlada Roberta Goloba, sta zaslužna tako Luka Mesec kot finančni minister Klemen Boštjančič. Drugi, ker trdno stoji na strani delodajalcev in kapitala ter je že lani prispeval k pomiku samih pogajalskih izhodišč o pokojninski reformi v desno. Prvi, ker je verjel in po njegovih včerajšnjih trditvah še vedno verjame, da bo s pogajanji s predstavniki kapitala in delavcev na podlagi slabih izhodišč lahko dosegel »dober kompromis«. Na koncu so slaba izhodišča s pogajalsko zmago predstavnikov kapitala postala še slabša reforma.

Delodajalske organizacije so se, kot to dobro znajo, vkopale v svoje jarke in z grožnjo blokade celotne reforme dosegle umik izenačitve prispevne stopnje delodajalcev in delojemalcev, skorajda edinega smiselnega ukrepa iz reformnih izhodišč. Prispevna stopnja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo tako ostala izrazito nepravična: delavci bodo za zavarovanje še naprej namenjali skoraj dvakrat višji odstotek osnove kot delodajalci. Izenačitev ne bi pomenila le zvišanja odstotka, ki so ga v pokojninsko blagajno dolžni nameniti delodajalci, ampak tudi znižanje odstotka delavcev. Šlo bi za najbolj racionalen in enostaven način razbremenitve plač brez posledic za pokojninsko blagajno in državni proračun, kar sta še nedolgo nazaj v drugem kontekstu opevala Golob in Boštjančič.

Za zdaj se v taktikah domačih političnih akterjev pred parlamentarnimi volitvami kažejo tri smeri. Golob v prozornem piarovskem spinu upokojencem že obljublja pokojninsko božičnico. Ob tem seveda zamolči vse ukrepe reforme, ki bodo pokojnine večini sedanjih in prihodnjih upokojencev znižali. A Golob in Gibanje Svoboda imata to srečo, da je za reformo formalno odgovoren minister Levice. Že zdaj si zlahka predstavljamo jecljanje Mesca, ko bo na televiziji moral zagovarjati varčevanje na pokojninah, Golob in Boštjančič pa se mu bosta smejala s svojih domačih kavčev.

Svojo smer ubira Janša, ki z vložitvijo referendumske pobude v natančno izbranem trenutku politizira po širših družbenih učinkih in stroških povsem zanemarljivi Zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti. Gonja proti kulturnikom je pred volitvami pač primernejše propagandno orodje od rušenja razmeroma zapletene in tehnične pokojninske reforme, pri kateri je posredno imela prste vmes  zadnja Janševa vlada.

Tretja pot je za zdaj obskurna. Edini akter, če ga za akterja lahko sploh imamo, ki je znal v enem stavku zadeti bistvo zgodovinskega trenutka, v katerem vlada sprejema pokojninsko reformo, je odpadniški poslanec Levice Miha Kordiš. »Če je dovolj denarja za oklepnike, potem ga je tudi za penzije,« se dere Kordiš, medtem ko močno zavija z očmi. A s tem, če smo povsem iskreni, odporu proti oboroževanju in pokojninskemu varčevanju verjetno žal dela medvedjo uslugo. Njegov rokohitrski volilni projekt v nastajanju je močno vprašljiv že z organizacijskega in izvedbenega vidika. Poleg tega je iz tega, da se pripravlja na nov volilni podvig, samo po sebi jasno, da se iz poti, ki jo je prehodil skupaj z Levico, ni naučil ničesar. Sodelovanje z Glasom ljudstva zna prej zmotiti liberalno občinstvo Jaše Jenulla kot koristiti Kordišu. Nazadnje na vsebinski ravni ne moremo mimo Kordiševih pogosto lunatičnih argumentov protivojne retorike, ki, če se izrazimo prijazno, včasih niso prav daleč od Putinove propagande.

V predvolilnih taktikah ne moremo najti odgovora na vprašanje, kaj lahko storimo za ustavitev pokojninske reforme in proti oboroževanju. Ne glede na to, kdo bo zavladal po naslednjih volitvah, bo pokojninska reforma ostala v veljavi, proračunska sredstva za oboroževanje pa bodo naraščala tudi po že veljavnem investicijskem programu Damirja Črnčeca. Kaj lahko storimo? Četudi se to sliši optimistično – edino upanje moramo položiti v sindikate. Dokler so sindikati sredstvo pomiritve delavstva, ne njegove aktivacije, vlada pa izvršilna roka kapitala, je delovati z utvaro, da bodo sindikati sami poskrbeli za pokojninsko reformo, ki bo v interesu večine slovenskega delavstva in upokojenstva, seveda protiproduktivno. V pogajanjih o reformi sindikalnim centralam ni uspelo doseči nobenega bistvenega zmanjšanja pokojninskega varčevalnega programa. Odmerni odstotek bo sicer nekoliko višji, a je to vlada verjetno vkalkulirala že pred pogajanji. Če vemo, da se sindikati sami od sebe niso bili pripravljeni vkopati v jarke, kot so storili predstavniki delodajalcev, in vsaj zagroziti z blokado celotne reforme, nam to priča o sterilnosti sindikalnega vodstva, ki se z oblikovanjem »vzdržnega« pokojninskega sistema očitno strinja tudi samo.

Če bomo kdaj še lahko polagali upanje vanje, je naša prva naloga pritisk na sindikate. Od sindikatov moramo šele zahtevati, naj začnejo skrbeti za interese delovnega ljudstva. Ali je kdo Lidijo Jerkič ali Branimirja Štruklja sploh spodbodel, zakaj sta se v pogajanjih zavezala molku? Od sindikalnih vodstev ne moremo pasivno pričakovati, da bodo storila, kar je prav, ampak jih v to aktivno siliti. Sindikate moramo na novo postaviti od znotraj. Vsaka sindikalna intriga, kot je boj za nasledstvo predsednice Lidije Jerkič, ki pravkar poteka na zvezi svobodnih sindikatov, je priložnost za pritisk na vodilne. Priložnost za spremembe je v času tranzicije oblasti pač mnogo večja. V tem je naloga tistih manjših sindikatov ali kvazisindikatov in iniciativ, ki so kljub tihemu nestrinjanju s politiko central zaradi skrbi za lastne stolčke pripravljeni požreti vsako ost, ki jo v delavska grla zabadajo vodilni.