Razpad drugega britanskega imperija

Aktualno-politična novica
20. 4. 2021 - 16.00

Na naslovnicah večine evropskih medijev je v prejšnjem tednu kraljevala novica o smrti britanskega princa Filipa v zavidljivem stotem letu starosti. Čeprav se zaradi tega niti de facto niti de jure na britanski oblasti z danes na jutri ne bo spremenilo nič, lahko njegovo smrt vidimo kot začetek konca 70-letne homeostaze na britanskem dvoru. Res je, da britanska kraljeva družina, o kateri poročajo skoraj izključno le tabloidi, nima direktnega vpliva na sámo britansko in svetovno politiko. Kljub temu pa ima močno vlogo pri ohranjanju britanskega unionizma in britanske Skupnosti narodov, bolj znane kot Commonwealth. Njegovo najmočnejše vezivo, prinčeva žena in britanska kraljica Elizabeta II, pri 94 letih že pol stoletja ni več rosno mlada, zato je pod vprašaj postavljena kontinuiteta Commonwealtha in Združenega kraljestva po njeni smrti.

Kraljica Elizabeta je na britanskem prestolu nasledila svojega očeta Jurija Šestega leta 1952, torej pred 69 leti. Takrat je imelo Združeno kraljestvo še vedno imperialne posesti po celem svetu in s tem dokaj učinkovit aparat centralnega upravljanja, ki je preprečeval marsikatero težnjo po osamosvojitvi in republikanstvu znotraj monarhije. Kljub dejstvu, da se je večini britanskih kolonij uspelo odcepiti in osamosvojiti do zgodnjih 70. let prejšnjega stoletja, je kraljici Elizabeti skozi desetletja uspelo zasesti močno avtoritativno vlogo v državah, ki so še zmeraj zaprisežene britanski kroni.

Take države so večina članic Commonwealtha, organizacije nekdanjih britanskih kolonij in dominionov. Commonwealth je bil ustanovljen še v času Britanskega imperija leta 1926 kot politična in ekonomska zveza držav. Danes je glavna vloga Commonwealtha zapisana v deklaraciji Aso Rock in obvezuje članice k promoviranju svetovnega miru, demokracije in napredka ter boju proti rasizmu in revščini. In seveda ne smemo pozabiti na Commonwealth Games, manjšega brata olimpijskih iger, kjer, zanimivo, pobudniki in nosilci iger Angleži po številu medalj niso najboljši. Ta čast gre Avstralcem, na primeru katerih lahko dobro razumemo negotovost obstoja Commonwealtha.

O republikanizmu, the good kind
 / 17. 10. 2020

Avstralija je uradno federativna parlamentarna ustavna monarhija s kraljico Elizabeto kot vodjo države, generalnim guvernerjem kot kraljevim predstavnikom v Avstraliji in premierjem. Avstralija je postala dominion, torej avtonomen del Britanskega imperija leta 1901 in do leta 1986 v praksi pridobila popolno notranjo in zunanjo politično samostojnost. Kljub temu vodja države ostaja britanski monarh, vrhovni poveljnik vojaških sil pa je njegov predstavnik v Avstraliji, zato ni presenetljivo, da je ustanovitev avstralske republike cilj skoraj vsake avstralske vlade od leta 1972 naprej.

Tistega leta je bila v Avstraliji izvoljena vlada premierja Edwarda Whitlama, ki je leta 1974 začela porabljati denar iz državnega proračuna, preden je bil ta odobren za prihodnje fiskalno leto. To je dalo Avstraliji večjo finančno samostojnost, saj je šla vlada pri zapravljanju mimo postopkov sprejemanja proračuna, v katere je vpleten tudi generalni guverner kot predstavnik britanske krone. Gesta avstralske vlade je bila odgovor na britansko zmanjšanje obsega trgovanja s Commonwealthom, ker je gospodarsko rastoča Evropska skupnost predstavljala boljšega ekonomskega partnerja kot nekdanje kolonije. Whitlama je njegova piarovska akrobacija odnesla s položaja, ko ga je generalni guverner odstavil leta 1975. Obudil pa se je še danes trajajoči javni diskurz o avstralski republiki.

Vrhunec je avstralsko republikansko gibanje doseglo leta 1999, dve leti po uradnem propadu Britanskega imperija z vrnitvijo Hong Konga Kitajski. V Avstraliji je bil takrat namreč izveden tako imenovani republiški referendum, na katerem so predvsem avstralski laburisti želeli doseči odcepitev od britanske krone in ustanoviti republiko. 55 odstotkov Avstralcev je bilo drugačnega mnenja in podprlo monarhijo, kar pa ni zatrlo republikanskega gibanja.

Prevladujoče mnenje avstralskih politikov v zadnjem desetletju je, da mora Avstralija postati republika, vendar po koncu vladavine Elizabete II, ki uživa visoko podporo med avstralsko politiko. Podobno menijo tudi laburisti v vladi sosednje Nove Zelandije. Kraljica Elizabeta očitno za republikance v Commonwealthu predstavlja nepremostljivo oviro in hkrati stabilnost, saj je na položaju monarha že toliko časa, da je pravzaprav postala brezčasna.

Nekoliko drugače je predvsem za afriške članice Commonwealtha. Sanje o republiki lahko fizično manifestirajo države z dovolj denarja, globalnimi partnerji in stabilnosti, kot so Nova Zelandija, Kanada in Avstralija. Članice Commonwealtha v razvoju so od trgovanja z drugimi članicami Commonwealtha bolj odvisne, saj z njimi trgujejo tudi do 50 odstotkov več kot s preostalimi državami. Prav tako prihaja v nekaterih državah, ki so nastale v 60. letih z osamosvojitvijo od večstoletne kolonialne oblasti, do notranjih sporov med različnimi skupinami, zato se zanašajo na ekonomsko stabilnost partneric znotraj Commonwealtha.

Vrnimo se nazaj v Združeno kraljestvo. Smrt princa Filipa bi lahko videli tudi kot naznanitev priprav na razpad britanske monarhije. Filip se je rodil kot princ Grčije in Danske in se po spletu dogodkov, ki so sledili izgonu njegovega očeta iz Grčije in pristanku njegove matere v sanatoriju, ustalil v Angliji. Kljub začetnemu nasprotovanju njegovi poroki s takrat še princeso Elizabeto zaradi nacistom naklonjenih soprogov njegovih sester je Filip sprejel vlogo soproga monarhinje in vlogo vojvode Edinburga. To je simbolično povezalo London in Edinburgh, prestolnic, ki sta si glede nadvlade nad škotskim ozemljem v laseh že stoletja.

Princ Filip se je v sedmih desetletjih utrdil v britanski javnosti kot občasno zabaven, rasističen in nestrpen, a večinoma nepolitičen in ubogljiv sopotnik kraljice s skoraj izključno ceremonialno in marketinško vlogo. Tu je treba omeniti, da britanski monarhi že tristo let niso uporabili veta na kakršenkoli predlog zakona. Vloga kraljevega para za Britance je bila do zdaj, še bolj kot drugod po svetu, brezčasna in samoumevna.

Pretres vrha britanske monarhije prihaja ob nepravem času za britanske unioniste in rojaliste. V luči brexita je bila na področju osamosvajanja najbolj dejavna Škotska. V zadnjem letu smo lahko škotsko prvo ministrico Nicolo Sturgeon večkrat slišali napovedovati škotsko neodvisnost v bližnji prihodnosti. Zdi se, da se z bližajočim koncem elizabetinskega obdobja britanske monarhije bliža tudi konec Britanije same, saj bi menjavo na prestolu in težo krize zaradi pandemije covida-19, ki jo mora Združeno kraljestvo preživeti zunaj EU-ja, lahko za samostojnost izkoristile Škotska, Wales in Severna Irska.

Če je splošno znano, da je treba v življenju gledati širše, je potem smotrno, da v spekter vzamemo tudi drugi vidik osamosvojitve treh britanskih dežel. Večinsko mnenje je, da bo brexit Združenemu kraljestvu škodil v vseh pogledih. Res je, da se Britancem z ekonomskega vidika ne obetajo prav rožnata leta, vendar lahko brexit v primeru škotske neodvisnosti oblastem v Londonu nevede priskoči na pomoč.

V primeru, da se Škotska res odcepi od matične države, zanjo pomeni, da ostane brez financiranja tako iz Londona kot tudi iz Bruslja, saj zaradi brexita ni več članica Evropske unije. Škotsko gospodarstvo pa nima sposobnosti samooskrbe. Prav tako si je težko predstavljati, da članice EU-ja, kot sta Španija in Francija, ne bi ovirale škotskega vstopa v Unijo. S tem bi namreč povečale legitimnost osamosvojitvenega gibanja v Kataloniji.

69-letno kraljevanje Elizabete je šlo skozi najbolj turbulentna leta človeškega razvoja, od padca imperijev do tako imenovane druge hladne vojne. Vloga kraljice kljub pogosti in utemeljeni kritiki pompoznosti, snobizmu in oddaljenosti od ljudi še vedno vzbuja spoštovanje in pomeni podredljivost vsaj dela svetovne politike. Z njeno smrtjo se bodo razlike med narodi v Commonwealthu najverjetneje manifestirale v skrčitvi in reorganizaciji skupnosti bivšega Britanskega imperija. Za razliko od Commonwealtha bo razpad Združenega kraljestva verjetno moral še malo počakati. Politika Evropske unije je namreč združevanje in ne drobljenje političnega zemljevida. 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.