Realna moč podpisa
Pred dobrim tednom je Inštitut 8. marec začel zbiranje podpisov za peticijo »Ustavimo genocid – suspendirajmo trgovinski sporazum med Evropsko unijo in Izraelom«. Inštitut je peticijo zagnal s pomočjo platforme My voice, my choice, ki jo je uporabljal za zbiranje podpisov za evropsko državljansko pobudo za pomoč državam članicam Evropske unije pri zagotavljanju varnega splava. Peticija ni vezana zgolj na območje Slovenije, zato jo lahko podpišejo vsi državljani članic Evropske unije.
Predmet peticije, trgovinski sporazum med Izraelom in Evropsko unijo, je bil sprejet leta 1996, v veljavo pa je stopil štiri leta kasneje. Sporazum predstavlja okvir za politično in gospodarsko sodelovanje med članicami Evropske unije in tvorbo Izrael. Vključuje določbe o rednem političnem dialogu med obema stranema ter med njima vzpostavlja območje proste trgovine. Prav s tem sporazumom se je Evropska unija med drugim tudi zavezala k sodelovanju z Izraelom v raziskovalni dejavnosti in razvoju industrije.
Pobude o prekinitvi trgovinskega sporazuma od začetka genocida v Gazi postajajo vedno bolj množične. Prekinitev sporazuma bi namreč delovala kot sankcija, kar bi v odnosih med Evropsko unijo in Izraelom predstavljalo konkreten precedens. Evropska unija je namreč ena največjih trgovinskih partneric Izraela, ki v države članice izvozi skoraj 30 odstotkov svojega izvoza. Na drugi strani je lani Evropska unija v Izrael izvozila za dobrih 25 milijard evrov blaga. Vso to trgovino pa omogoča prav omenjeni trgovinski sporazum. Prekinitev trgovinskega sporazuma, ki bi temeljila na klavzuli o človekovih pravicah, ki jo sporazum vsebuje, bi imela dvojni pomen. Najprej bi Evropska unija priznala, da Izrael krši človekove pravice, s tem pa bi prekinila trgovanje z državo, ki izvaja genocid.
Kot že omenjeno, je Inštitut 8. marec peticijo zagnal na platformi, ki so jo ustvarili za kampanjo My voice, my choice. V sklopu kampanje je Inštitut zbiral podpise polnoletnih državljanov držav članic Evropske unije, ki so podprli državljansko pobudo za varen in dostopen splav. Gre za pomemben cilj, toda hudič se skriva v drobnem tisku. Prvi problem se pojavi pri tem, da ima pri celotnem postopku državljanske pobude dejansko moč Evropska komisija. Ta lahko državljansko pobudo že na začetku zavrne, če pa pobudi uspe zbrati dovolj podpisov, ima Komisija še eno možnost, da pobudo na obravnavi zavrne. Drugi problem, ki izhaja iz prvega, pa je, da če Evropska komisija podpre in sprejme pobudo, ta ni obvezujoča za vse države članice. V izvedbenem sklepu Evropske komisije o pobudi je jasno zapisano, da »pobuda ne poziva k usklajevanju zakonov in predpisov držav članic glede splava, niti vanje ne želi posegati«. Pobuda kot spodbudo za sprejetje zakonov, ki dovoljujejo splav, državam članicam EU ponuja finančno nagrado.
Peticija za suspenz trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in Izraelom pa za razliko od prej opisane državljanske pobude ni vezana na nobeno institucijo. Je zgolj peticija, ki jo lahko podpiše kdorkoli, ne glede na starost, državljanstvo ali kraj bivanja. Kot taka posledično nima niti minimalnega vpliva znotraj že tako neuporabnega mehanizma državljanskih pobud v Evropski uniji ali katerikoli državi. Peticija je mišljena zgolj kot pritisk na odločevalce, konkretno na visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve Kajo Kallas, Evropsko komisijo in Evropski svet, v času ko Evropska komisija pregleduje izraelske kršitve človekovih pravic. V opisanem vrstnem redu namreč gre veriga odločanja, saj mora prekinitev trgovinskega sporazuma naprej predlagati Kallas, nato pa mora to iti še skozi sito Evropske komisije in Evropskega svèta.
Kot je torej razvidno iz obeh primerov, so na koncu vse odločitve v rokah političnih odločevalcev v institucijah Evropske unije. Obe pobudi namreč slonita na liberalni ideji o modelu parlamentarne demokracije, v katerem politična elita vselej posluša in upošteva voljo ljudstva, Evropska unija pa predstavlja utelešenje te ideje. Toda nedemokratične lastnosti Evropske unije se kažejo prav v glavnem zakonodajnem telesu, Evropski komisiji, ki jo sestavljajo neizvoljeni komisarji, ki jih imenujejo vlade držav članic. Prav tako je politična elita na ravni Evropske unije tudi na primeru odnosa do tvorbe Izrael že večkrat dokazala, da lahko večinsko mnenje preprosto ignorira. Če bi organi Evropske unije upoštevali voljo večine, bi trgovinski sporazum prekinili že prej, ne pa slabi dve leti po začetku genocida zgolj razpravljali o tem. Bruseljski birokrati pač imajo moč, da se lahko na podpisnike peticije požvižgajo prav toliko kot na mrtve otroke v Gazi. Nič.
Dodaj komentar
Komentiraj