Referendum o tabuju
V nedeljo bo potekal referendum o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Za razliko od Delavske koalicije proti pokojninski reformi je Alešu Primcu in druščini uspelo zbrati 40 tisoč overjenih podpisov za razpis referenduma. Podporniki zakona se ob tem pritožujejo nad umazano igro nasprotnikov, ki namerno zavajajo o tem, kaj zakon sploh dovoljuje in predpisuje. Primc in društvo prijateljev življenja od spočetja do naravne smrti svojim zvestim in v prvi vrsti ostarelim sledilcem grozijo, da jih bodo zdaj zdravniki kar tako pobijali.
Proti zakonu so se združile praktično vse verske organizacije v Sloveniji – Rimskokatoliška cerkev, Evangeličanska cerkev, Binkoštna cerkev, Srbska pravoslavna cerkev, Makedonska pravoslavna cerkev, Islamska skupnost in Judovska skupnost. Poleg običajnih osumljencev v obliki organizirane religije so se proti zakonu izrekli še predstavniki Slovenske medicinske akademije, Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, Slovenskega zdravniškega društva, Zdravniške zbornice Slovenije in katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. V Društvu Hospic so do zakona skeptični, ker bi želja po končanju življenja lahko bila posledica nezadostne oskrbe.
Na drugi strani so prvi pisci zakona, društvo Srebrna nit, in njegovi parlamentarni podporniki, koalicijske stranke. Čemur samooklicani borci proti kulturi smrti pravijo zastrupitev, to je zanje humana in milostna pomoč trpečim zaradi neozdravljivih bolezni. Poudarjajo, da Primc in društvo za varovanje avtonomnih bioloških procesov vsebino zakona predstavljajo zgrešeno. Vsaj glede na nekajsekundne izjave pred mikrofoni televizij, ki jih dajejo udeleženci raznih Pohodov za življenje proti splavu in zdaj še proti domnevni evtanaziji, ljudem pod vplivom Primčeve agitacije dejansko ni čisto jasno, o čem na referendumu pravzaprav glasujejo. Govorniki na shodih jim govorijo o evtanaziji. Ne gre za evtanazijo. Pacient strup, ki se bo sicer imenoval drugače, spije sam, zdravniki mu ga zgolj milostno pripravijo. Ne gre za odločitev na dediščino čakajočih sorodnikov, za samovoljo zdravnikov pa še posebej ne. Nujno gre za zavestno odločitev pacienta.
In ta pacient tudi ne more enostavno reči, da se je življenja naveličal. Po zakonu, ki čaka na rezultat referenduma, pravica do končanja življenja pripada bolniku v primeru neznosnega trpljenja zaradi neozdravljive bolezni oziroma trajne okvare zdravja. Kdaj imaš dovolj, bo odločila državna komisija za avtentičnost in legitimnost želje po smrti, imenovana Komisija Republike Slovenije za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Sestavljali jo bodo dva zdravnika, medicinska sestra, pravni strokovnjak in strokovnjak s področja družboslovja. Preden lahko pacient vloži prošnjo pri komisiji, pa se mora najprej dvakrat posvetovati z lečečim zdravnikom, nato obiskati še neodvisnega zdravnika in nazadnje pritrdilno mnenje poiskati še pri psihiatru. Celoten proces je kar kafkovski. V starih časih smo se lahko šli obesit brez birokracije.
Zagovorniki devetkrat kvalificirane pravice do dostojne smrti se med razlaganjem tega vedejo, kot da podpora ali nasprotovanje zakonu zavisi od terminologije. Ne gre za pomoč pri zastrupitvi oziroma samomoru, ampak za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Prostovoljno končanje življenja pa je bojda nekaj čisto drugega kot samomor. Če že potrebujemo kakšen krajši izraz, recimo temu samousmrtitev. To sploh ni tako napačno. Razlika med samomorom in samousmrtitvijo je tu vzpostavljena na isti način kot med umorom in usmrtitvijo. Ubijanje je v vsakem primeru. Ampak v enem je po predhodnem državnem blagoslovu.
Referendumska kampanja v podporo zakonu temelji na libertarni miselnosti. Tvoje življenje, tvoja izbira. Ne bo ti Cerkev govorila, koliko časa moraš prenašati neznosne bolečine, če nočeš. Za to imamo republiško komisijo. Za to, da lahko to logiko sprejmemo, pa nas prosijo, da odmislimo vse, kar smo se navadili misliti o prostovoljnem končanju življenja v vseh drugih kontekstih. Klasičen samomor – pod vlakom, v reki pod mostom, z vrvjo okrog vratu ali s predoziranjem čokolade – mora pri pravilno mislečem in normalno čustvujočem človeku brez psihopatskih motenj zbujati grozo. Samomor ni nikdar legitimna rešitev, saj imaš vedno še vse življenje pred sabo, družini, ki jo puščaš za sabo, pa ne smeš sebično povzročati bolečin. Spomnimo se škandala zaradi naslova maturitetnega eseja leta 2017. Nevarno je že, da bi 19-letne otroške duše o tem kakorkoli filozofirale.
Misel na samomor pa ne le, da ni legitimna, tudi avtentična a priori ne more biti. Nepredstavljivo je, da bi kdo dejansko enostavno hotel umreti. Samomor je prej nekakšen ekscentričen klic na pomoč, čeprav veš, da je s po železniških tirih namazanimi možgani ne boš dobil. Če ne gre za klic na pomoč, pa misel spet ni zares tvoja, ampak je posledica demonske obsedenosti, ki ji v tem primeru sekularizirano pravimo duševna bolezen. To se odraža tudi v zakonu, ki se je znašel na referendumskem tnalu. Neznosne bolečine, ki legitimirajo samousmrtitev, lahko povzroča samo biološka bolezen, zaradi duševne pa se še vedno ne smeš usmrtiti. In zato potrebujemo strokovno komisijo, ki bo kandidate za izvršitev sodbe nad samimi sabo med drugim ščitila pred morebitnim demonskim prišepetovanjem.
Pritoževanje nad zavajajočo kampanjo proti milostni pomoči pri končanju sicer neizbežnih bolečin je tako pravilno zgolj na strogo faktični ravni, zgreši pa bistvo. Agitatorji proti pravici do milostne smrti lahko računajo na isto nelagododje, ki je sestavljalcem zakona prišepnilo pogoj zagovora potrebe po smrti pred komisijo. Čiste svobodoljubne pravice odločanja o lastnem telesu, vključno z odločanjem o njegovi izključitvi, si ne upajo zagovarjati niti podporniki zakona. Za to nelagodje pa je vseeno, ali govorimo o sadističnem pobijanju ne več uporabnih starčkov, ali o izdaji strupa na recept. Vseeno je, ali gre res za evtanazijo. Od duševno zdravih ljudi pričakovana groza pred nenaravno smrtjo se je v tem primeru izrazila v zbegani, shizofreni obliki, toda zakon o pomoči pri končanju življenja neizogibno izpade morbiden tudi, če ga predstaviš povsem resnicoljubno. Temu problemu pa bi se zagovorniki zakona raje izognili s factcheckanjem.
Komentarji
Povedal tako kot je. Hvala Matej
Komentiraj