Predvolilna kampanja v Srbiji za lokalne volitve, ki so se odvile v začetku junija, je potekala v skladu s pričakovanji. Vsakodnevno shizofreno nastopanje srbskega predsednika Aleksandra Vučića na režimskih televizijah sta pospremila ustrahovanje nasprotnikov in nacionalistična retorika. Za razliko od prejšnjih kampanj pa tokratna ni bila usmerjena na Kosovo, temveč na Republiko Srbsko. Razlogi za to niso zgolj priložnostni, kot je sprejetje resolucije o genocidu v Srebrenici v Generalni skupščini Združenih narodov v sredini maja, ampak tudi politično premišljeni. S preusmerjanjem pozornosti s Kosova Vučić pripravlja teren za končanje procesa normalizacije odnosov s Prištino, kar je seveda le glorificirana besedna zveza za mednarodno priznanje južne srbske pokrajine. Ker pa tudi vrhovni komandant Vučić popolne kosovske neodvisnosti politično ne bi preživel, fokus preusmerja na druga ogledana ozemlja srbskih nacionalistov, v tem primeru Republiko Srbsko. 

Vrhunec na novo odkrite obsedenosti s srbskim narodom v Bosni se je zgodil na Vsesrbskem zborovanju predprejšnji vikend v Beogradu. Tam sta vladi Srbije in Republike Srbske na skupni seji podpisali Deklaracijo o zaščiti srbskih nacionalnih in političnih pravic ter o skupni prihodnosti srbskega naroda. Podpis je pospremilo Vučićevo spominjanje na srbske žrtve v vojni po razpadu bivše nam Juge, za smrt katerih po njegovem ni odgovarjal nihče. Po sprejetju deklaracije pa je Beograjčanom kratil spanec bujen ognjemet v barvah srbske zastave. Zborovanje so v prvih vrstah pospremili tudi vodilni možje srbske pravoslavne cerkve.

Bolj zanimivi od seznama prisotnih so tisti, ki jih na zborovanju ni bilo. Na zborovanje seveda niso bili povabljeni predstavniki opozicije, bolj pomenljiv pa je izostanek predstavnikov Srbske liste, vodilne stranke Srbov na Kosovu. Delno je njihovo manjkanje sicer pričakovano po fiasku v vasi Banjska na severu Kosova septembra lani. Takrat je vodilni človek Srbske liste Milan Radoičić s svojo milico neuspešno poskusil blokirati most, ki vodi do samostana Banjska. Po obračunu s kosovskimi specialci je bil ubit albanski policaj, Radoičić pa je po neuspešnem poskusu zabarikadiranja v samostan pobegnil v Beograd, kjer se skriva še danes.

Izostanek Radoičića na zborovanju tako ne čudi. Na prvi pogled pa je presenetljivo dejstvo, da se zborovanja niso udeležili drugi predstavniki Srbske liste, ki v incidentu v Banjski niso sodelovali. Navsezadnje naj bi Vsesrbsko zborovanje vključevalo vse Srbe, še zlasti tiste, ki ne živijo v pod Vučićem osvobojeni domovini. Zakaj torej Vučić na zborovanje ni povabil kosovskih Srbov, ki trpijo šikaniranje v obliki policijskega nadlegovanja in jim samoodločbo onemogoča kosovska vlada Albina Kurtija?

Odgovor najdemo v dejstvu, da se dokončno priznanje Kosova neizogibno bliža. Temu v prid govori priznanje kosovskih tablic, ki jih je teden dni po parlamentarnih volitvah decembra v zatišju sprejela srbska vlada. To je srbska vlada storila kljub temu, da je Kurtijeva vlada leta 2022 Srbom na severu države prepovedala uporabo srbskih registrskih oznak. Ta odločitev je sprožila množične demonstracije kosovskih Srbov. Komandant Vučić pa je takrat obljubljal, da kosovskih tablic za srbske voznike ne bo sprejel in da bo storil vse, da zaščiti srbski narod.

To Vučiću očitno ni uspelo, kot mu ni uspelo zaščititi pravice do uporabe srbskega dinarja na Kosovu, ki ga je kosovska centralna banka februarja efektivno prepovedala. Po pritisku Združenih držav Amerike so sicer uvedli prehodno obdobje, ki pa se bo vendarle končalo z neizogibno prepovedjo dinarja. Podobno je namreč kosovska vlada storila že pri vprašanju srbskih tablic, kjer so odločitev o prepovedi najprej zamrznili, dobro leto po tem pa se je po tihem dogovoru s Srbijo ta odločitev popolnoma uveljavila.

Tako tablice kot dinar sta, kljub Vučićevemu sprenevedanju, del bruseljskega in ohridskega sporazuma, najpomembnejših dokumentov v okviru pogajanj o normalizaciji odnosov med Prištino in Beogradom. Del sporazumov je tudi vzpostavitev avtonomne skupnosti občin s srbsko večino na severu Kosova, ki je Vučić ne more in ne more uveljaviti. Normalizacija odnosov predvideva tudi sprejem Kosova v mednarodne institucije. Kosovo bi namreč že maja moralo biti sprejeto v Svet Evrope, a se to ni zgodilo. Pa ne zaradi močne srbske opozicije in intenzivnega lobiranja, ta sta bila neuspešno usmerjena proti sprejetju resolucije o genocidu v Srebrenici v Generalni skupščini Združenih narodov. Do sprejema Kosova ni prišlo, ker države Evropske unije na čelu s Francijo in Nemčijo niso zadovoljne s Kurtijevo vlado, ki ne želi vzpostaviti že omenjene skupnosti srbskih občin.

Priznanje in polna neodvisnost Kosova se neizogibno bliža, kar potrjujejo primeri tablic, dinarja in nevzpostavljene skupnosti srbskih občin. Za vse srbske politike, vključno z Vučićem, bi priznanje Kosova v konservativni srbski družbi pomenil konec vladanja in padec z oblasti. Da bi se izognil temu scenariju, se Vučić taktično preusmerja na Republiko Srbsko in položaj Srbov v Bosni.

V tej luči je pomenljiva neodzivnost Evropske unije in Združenih držav Amerike na notranje srbske probleme, kot so neobstoj svobode medijev ter pokradene parlamentarne in lokalne volitve. Očitno kršenje liberalnih svoboščin je zgodovinsko gledano eden glavnih sprožilcev zahodnega intervencionizma, ki pa se zgodi le v primeru režimov, ki z Zahodom niso pripravljeni sodelovati. Pomanjkanje reakcije v primeru Vučićeve Srbije posledično nakazuje na to, da Vučić prav z neustavljanjem procesa kosovske neodvisnosti uživa vsaj tiho podporo Zahoda. Vučić podporo črpa tudi z odpiranjem srbskega ozemlja neokolonialnemu kapitalu, kar dokazuje načrtovano odpiranje rudnika litija avstralsko-britanskega podjetja Ria Tinta. Ta bo kljub ukinitvi pogodbe med srbsko vlado in podjetjem po množičnih demonstracijah decembra predlani po Vučićevih zagotovilih odprt do leta 2027.

Pri priznanju Kosova torej ne gre za nacionalni ponos ali zasledovanje velikosrbskih interesov. Razumeti moramo namreč, da se je Vučić od svojih radikalnih in ultranacionalističnih političnih začetkov prelevil v zelo sposobnega oportunista, ki bo za ostanek na oblasti naredil vse, kar se od njega zahteva. Prav iz tega razloga je taktično preusmerjanje pozornosti s Kosova na Republiko Srbsko čarobni zajec iz Vučićevega klobuka, s katerim želi ohraniti tako svojo nacionalistično bazo podpornikov kot vsaj implicitno podporo Zahoda.