Božinović 1

Šengna ni več, Šengna ni več, zdaj gre za enotni carinski sistem!

Končno nam je uspelo! Sezimo si v roke, naj se sliši vzneseni glas ljudske sreče prek lepe njihove vse do najvišjih kotičkov dežele. Tridesetletni sen kranjskega, štajerskega, zagorskega, istrskega, hrvaškega in še katerega naroda ob meji hrvaške in slovenske nacionalne države se je uresničil. 

Zlatko Pirš

Zgodovina se ponavlja. Dolga doba trpečega čakanja na meji pred vstopom v malu zemlju velikog odmora ali pred vstopom v obljubljene dežele, kjer se cedita prekarno delo in mercedesi, je končana. Širom donedavne mejne krajine metliške županje in karlovške podžupanje soročno žagajo breze mednacionalne povezanosti, lokalni pevci in pesniki kujejo anarhistične slavospeve o arbitrarnosti in nepotrebnosti meja, kupice se trkajo ob spretnem nazdravljanju prek tehničnih ovir med ponovno brezmejnima narodoma. Čestitamo vsem dnevnim migrantom, turistom malo manj. Zaslužili ste si, vaša prizadevanja niso bila spregledana. 

Kaj pa, če so bila? 

Seveda protestno okraševanje ograje na Kolpi ali novinarska razkritja zločinskih dejanj obmejne policije ali vsakoletna skupna praznovanja obmejnih ljudi na Sveti Geri, to je Trdinovem vrhu, niso prinesla rezultatov. A zgodovina se vendarle ponavlja. Prvič po dvanajstem stoletju je meja na Kolpi padla z vzpostavitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, kar se je končalo s še trdnejšo mejo med Neodvisno državo Hrvaško in italijansko deseto provinco, kasneje nemškim tretjim rajhom. Drugič je meja na Kolpi padla ob rojstvu delavske Jugoslavije, tragični zaključek takratne odprtosti meje na Kolpi poznate. Tokrat bi se zgodovina ponovila kot farsa, če ne bi šlo za še eno tragedijo, tragedijo ljudi na poti. 

Šengenska zunanja carina se je preselila na mejo med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino šele, ko so bili zadovoljni evrobirokrati. Policija Bosne in Hercegovine se je izkazala za dovolj dobro deklo evropske migrantske politike – z drugimi besedami: za dovolj kruto in neusmiljeno čuvajko krščanske Evrope – medtem ko se je hrvaška policija izkazala za dovolj dobro deklo evropske migrantske politike. Nemogoče, torej so bila uresničena prizadevanja evrobirokratov in ne obmejnih prebivalcev? Nadvse evropejsko.

Božinović 2

Zdi se, da je olajšanje življenja evropskih turistov in obmejnih prebivalcev zgolj stranski učinek širitve trdnjave Evrope. A s tega zornega kota hitro spregledamo ključno funkcijo ljudskega rajanja ob zrušitvi mej za evrobirokratsko kolonizacijo periferije evropskih gospodarskih in političnih zavezništev. Evropska unija je namreč milosten gospodar. Usliši vsako željo lokalnega prebivalstva takoj zatem, ko njihove nacionalne matične države zadostijo vsem gospodarjevim željam, to je našim ukazom. Gre torej za dvojno kolonialno podreditev – najprej se hlapčevska država odreče delu svoje suverenosti, nato pa se njeno prebivalstvo za izgubo suverenosti s solzami v očeh pokloni gospodarjevi dobrosrčnosti. Ob tem se niti ne spomni, da premik zunanje meje šengenskega območja s seboj ni odnesel panelnih ograj in bodeče žice, kaj šele množice policistov na državnem obrobju, ki smo jih morali tja postaviti ravno zaradi istega šengenskega carinskega sistema. 

A razveseljenih domačinov ne gre grajati zaradi njihovega farsičnega veselja – njihovi materialni življenjski pogoji so se v resnici izboljšali. Tudi odprta meja za ljudi, ne le za kapital, ni nekaj slabega sama po sebi. Graja naj bo kot vselej usmerjena proti politikam in politikom evropskih zavezništev, ki tudi ko po nesreči ugodijo željam svojih podložnikov, to storijo v imenu rasističnega obmejnega režima. 

Fotografija je delo prijateljice Radia Študent Lili Prosenik, z dovoljenjem prevzeta iz njenega facebook profila.