Odločitev Sveta Evropske unije, da Bosni in Hercegovini podeli status kandidatke za članstvo v Uniji, je zgodovinska. Je majhen korak za Unijo, a velik korak za Bosno. Malo se še potrkajmo po prsih, z besedami premiera Roberta Goloba: »Ne gre toliko za to, kako velika je bila pri tem vloga Slovenije – čeprav je bila velika – bolj pomembno je upanje, ki so ga s tem dobili državljani Bosne in Hercegovine.« Še bolje, z besedami odhajajočega predsednika Boruta Pahorja: »Kadarkoli neka slovenska zamisel uspe, v prid upanja ljudi, ne v smer strahu, je to razlog za naš ponos.« Lahko smo ponosni, Bosni smo dali upanje.

Takoj ko smo obvezen protokol samohvale opravili, se izkaže, da upanja Bosni pravzaprav nismo podarili, ampak smo ji ga le posodili. Status kandidatke smo ji namreč podelili »na kredit«, kot se je izrazil Pahor, lasteč si zasluge za idejo o političnem kreditu Bosni, ki da jo je bilo blazno težko spraviti v glave evropskih voditeljev. K sprejetju ideje naj bi odločilno prispevala geopolitična situacija, torej vojna v Ukrajini in domneven ruski interes za širjenje vpliva na tako imenovanem Zahodnem Balkanu. A geopolitična situacija ni zares razlog za podelitev kandidatskega statusa Bosni, kot na veliko izpostavljajo politiki ter mediji državotvornega in evropotvornega diskurza. Bosne smo se morali le usmiliti – ko smo enkrat status na lepe oči in čez noč podelili Ukrajini in Moldaviji, je brez statusa preostala le še uboga Bosna, ki na to vsaj pokorno, če že ne preveč strumno in zgledno, čaka leta in leta. Le s kakšnim argumentom bi lahko vztrajali pri tem, da si Moldavija in Ukrajina bolj zaslužita članstvo v Uniji kakor Bosna?

Ne ustavljajmo se tu preveč pri tem, ali status kandidatke za članstvo v Uniji še karkoli pomeni. Že iz primera Srbije, še bolj pa Turčije lahko hitro zaključimo, da šteje bolj malo, če sploh kaj. Pri podelitvi kandidatskega statusa gre vendarle – kot je vedno šlo – zgolj za »simbolno dejanje«, kakor temu rečemo. A samo zato še ni povsem brez posledic.

Kar šteje v primeru Bosne, je, da smo ji iz usmiljenja končno dali politično posojilo. Posojamo ji torej upanje, prazno ali ne. Kaj pa nam bo vrnila? To lahko vidimo iz poročila, ki ga je Evropska komisija objavila oktobra ob priporočilu Svetu unije, naj Bosni podeli status kandidatke. Gre za izpolnjevanje zlajnanih 14 kriterijev in upoštevanje priporočil, ki kriterije spremljajo.

Komisija poročilo začenja z oceno Bosne po »političnem kriteriju«. Oceno Komisije lahko strnemo v dve besedi: Republika Srbska. Republika Srbska, torej Milorad Dodik, je z enostranskimi potezami spodkopavala državne institucije in do Rusije zavzemala »nevtralen«, torej neevropski pristop. Nasploh so poleg Dodika krive tudi ostale stranke, da se niso znale zediniti v podporo ustavnim reformam in volilni zakonodaji, ki bi šla na roko HDZ BiH.

Tudi pri drugih kriterijih, pri katerih Komisija Bosni kaj očita, za nenapredek ali nazadovanje okrivi neusklajenost, nesodelovanje in nasploh mnogoterost institucij ter akterjev v Bosni in Hercegovini. Nekaj manj dolgočasnih primerov. Sodstvo: Republika Srbska je sprožila zakonodajni postopek za vzpostavitev ločenega sodnega in tožilskega sveta na ravni entitete, s čimer bi kršila ustavni red. Boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu: sistemske pomanjkljivosti v sodelovanju med organi pregona zaradi neharmonizirane kazenske zakonodaje, šibka institucionalna koordinacija in zelo omejena izmenjava informacij. Gospodarstvo: sodelovanje in koordinacija pri ekonomskih politikah na državni ravni in med entitetama sta se dodatno poslabšala. Zaradi tega notranji trg Bosne ostaja fragmentiran.

Glavni očitek Bosni, ne da bi ga Komisija v poročilu izrazila neposredno, je v resnici skozi in skozi, da ni unitarna država. Ali da je premalo unitarna. Da vrhovna državna oblast nima dovoljšnjega in odločujočega nadzora nad področji, ki jih Evropska unija opredeljuje kot tvorna za državo po evropskem modelu. Kakor bi Komisija potihem priznavala, da je etnično-federativna državna ureditev, ki so jo Bosni od zunaj nadeli v Daytonu, nefunkcionalna in neprimerna za evrointegracije.

Področja, kjer Komisija Bosni priznava vsaj majhen napredek, so prav tista, za katera je skrb prevzela centralna oblast. Bosna je po oceni Komisije naredila korak naprej pri sistemu javnega naročanja. »Pomembne korake« je naredila za izboljšanje upravljanja z migracijami. Obrambno ministrstvo je, kot opisuje Komisija, nadaljevalo s trudom po izboljšanju koordinacije z lokalnimi oblastmi in po krepitvi mednarodnega sodelovanja. Bosna mora tu še sprejeti strategijo ter se bolj truditi za zagotavljanje dostopa do azilnega postopka in krepitev upravljanja z mejami. Prav tako je Bosna po oceni Komisije napredovala na področju zunanjih odnosov, posebej pri usklajenosti z zunanjepolitičnimi stališči in omejevalnimi ukrepi Evropske unije. Usklajenost teh se je do konca avgusta zvišala na 81-odstotno.

Poročilo Evropske komisije je pri tem, kaj nam Bosna daje v zameno za kredit upanja, torej povsem jasno: nič nam ne more dati na notranjih področjih, kot so trg, konkurenčnost, boj proti korupciji in neodvisnost sodstva. Vendar zakaj bi nas to sploh zanimalo? To so področja, ki jih mora Bosna urediti le zato, da bi ustrezala formi evropskih integracij, kakršno je Unija uveljavila predvsem v času sprejemanja držav nekdanjega vzhodnega bloka v začetku tisočletja. Gre za države, ki so postale periferija Unije znotraj Unije, kar se seveda najbolje odraža pri našem gospodarskem odnosu z Nemčijo. Zagotovili smo ji delovno silo in okolje za širitev njene industrije izven države, ona pa nam izvozni trg za polizdelke, ki jih nazadnje sama predela za lasten izvoz. Državljani Bosne pa so že sedaj druga najštevilčnejša skupina migrantskih delavcev v Nemčiji. Investicije v Bosno bodo že počakale.

Kar nam lahko Bosna da zdaj, je podpora v zunanji politiki, ki je, jasno, bolj kot ne simbolna, in integracija v naš, evropski sistem upravljanja z mejami ter migracijami. Ta pa je povsem materialna. Na podelitev statusa kandidatke Bosni moramo zato gledati tudi v luči tega, da bo s hrvaškim vstopom v schengen zunanja evropska meja z januarjem formalno postala meja med Hrvaško in Bosno. Zato se je evropski komisar za širitev Oliver Varhelyi ob obisku tričlanskega predsedstva Bosne in Hercegovine pred koncem novembra sestal tudi z bosanskim varnostnim ministrom in vodjo misije Mednarodne organizacije za migracije v Bosni in Hercegovini. Enim je obljubljal evropsko upanje, z drugimi pa se v zameno dogovoril za izvajanje prostovoljnih in prisilnih vračanj migrantov v njihove države izvora ter za vzpostavitev centra za pridržanje migrantov, ki bo po Varhelyijevih besedah služil kot model za druge države regije. Zato Evropska unija potrebuje Bosno z upanjem. Z upanjem, da bo servilnost Uniji in integracija bosanskega azilno-deportacijskega sistema v evropskega utrla pot vsem drugim integracijam.

Vir fotografije: Instagram