Včeraj se je na voliščih širom Slovenije zaključilo predčasno glasovanje na lokalnih volitvah, tretjih v tako imenovanem supervolilnem letu, ki so ravno na rovaš državnozborskih in predsedniških kot zadnje v vrsti ostale zapostavljene. Neupravičeno. Izbira županov, mestnih oziroma občinskih svetnikov ter predstavnikov četrtnih, krajevnih in vaških skupnosti je, če volitve pojmujemo kot praznik demokracije, njegova najbolj pristna manifestacija – gasilska veselica demokracije. Opredeljuje jo po eni strani lokaliziran značaj, ki je pri skupaj 212 občinah izrazito jasno izražen. Po drugi strani je značilnost lokalnih volitev množičnost, ki kljub upadajočemu trendu pripravljenosti za kandidiranje z legalističnega pogleda vzbuja videz največje demokratičnosti. Kandidira namreč vsak stoti Slovenec z volilno pravico, kar pomeni, da je vključenost sorazmerno visoka, glasovi volivcev pa so bolj odločujoči. Župani so voljeni neposredno, za svetnike in predstavnike ožjih delov občine pa je mogoče oddati preferenčni glas.

A v praksi se izkaže, da izbira ni tako pestra. Med skupno 618 kandidati za župana je 48 takih, ki ne bodo kandidirali proti nikomur. Zmagovalec je tako vnaprej znan v skoraj četrtini vseh občin, kar je več kot pred štirimi leti. Marsikje se pojavljajo tudi težave pri popolnitvi predstavniških mest v svetih in skupnostih, ki delo nato začno takoj, ko se zagotovi sklepčnost.

Vsak, ki kolikor toliko spremlja lokalno politiko, bi se najbrž strinjal, da na tej ravni vlada divji zahod: seznam afer je dolg, od voženj pod vplivom alkohola do poneverb. Županska funkcija v Sloveniji se dojema izrazito po šerifovsko. K temu vtisu je pripomoglo zaporedno nizanje županskih mandatov. Devet tako imenovanih večnih županov svoje občine vodi že skoraj tri desetletja – od leta 1994, ko so z reformo lokalne samouprave razpadle stare družbenopolitične skupnosti, komune, in so bile ustanovljene občine. Izmed omenjene deveterice se za novo, že osmo zaporedno reelekcijo poteguje šest večnih županov. Vendar pa so šerifsko značko županski funkciji morda bolj očitno pripeli nekateri drugi župani, ki so izstopali oziroma še izstopajo po stilu političnega vodenja občin. Ljubljanski Zoran Janković kandidira za šesti mandat, celjski Bojan Šrot za sedmega, v Kopru in Mariboru pa se na čelo lokalne politike poskušata ponovno zavihteti Boris Popović, prej župan štiri mandate, in Franc Kangler, ki je pečat pustil že z mandatom in pol, ko so ga odnesle mariborske ljudske vstaje.

Za to, da se županske strukture sčasoma prevetrijo, ker bi bilo to po njihovem mnenju higienično, se zavzemajo civilnodružbeni predlagatelji pobud o omejitvi mandatov, kar je v slovenskem političnem diskurzu večna tema pred vsakimi volitvami. V najresnejši obliki se je pojavila leta 2012, v času druge vlade Janeza Janše, ko je Slovenska demokratska stranka neuspešno predlagala omejitev županovanja na dva mandata in vpeljavo instituta odpoklica. Pri prvem predlogu je še mogoče zavzeti stališče, da volivci županu lahko mandat omejijo sami na volitvah, seveda ob predpostavki, da imajo na izbiro vsaj dva kandidata. Če ju nimajo, je to kvečjemu argument v podkrepitev kritike razbohotenega števila majhnih slovenskih občin, znotraj katerih ne obstaja dovoljšen interes za politično aktivacijo, ne pa nujno za omejitev pravice biti voljen. Pri drugem predlogu, torej glede odpoklica županov, ki je z novelo zakona o lokalni samoupravi po vetu državnega sveta propadel leta 2017, ko je bila na oblasti vlada Mira Cerarja, pa je drugače: s primerno zakonsko ureditvijo, ki bi natančno določala časovni okvir pobude za odpoklic in bi jo lahko volivci vložili enkrat v mandatu, bi se lahko hkrati preprečile morebitne zlorabe in občanom podelil vzvod, ki bi povečal demokratičnost politike na lokalni ravni.

Je pa od prej naštetih šerifov Kangler edini, ki je hkrati opravljal tako funkcijo poslanca kot župana, in sicer je do prekrivanja prišlo v četrtem sklicu državnega zbora, med letoma 2006 in 2008. Nezdružljivost poslanske in županske funkcije je bila uzakonjena tri leta kasneje – od tedaj deluje kot sito, ki sicer ne preprečuje izletov v lokalno ali državno politiko, terja pa od tistih, ki se v to spustijo, vsaj načelen razmislek, katero od funkcij si dejansko želijo opravljati. Med aktualnimi poslanci je pet županskih kandidatov, med njimi pa izstopa SDS-ov Janez Magyar, ki je bil do izvolitve za poslanca letošnjega aprila župan Lendave, ki jo zdaj spet želi voditi.

Šerifovstvo se na lokalni ravni – in prav na tem nivoju slovenske politike sploh najbolj – izrazito kaže v obliki spolne neuravnoteženosti, pri čemer ta prednjači pri županski funkciji. Na zadnjih lokalnih volitvah je bilo izvoljenih 190 županov in le 22 županj. Razmerje je podobno tudi med kandidati in kandidatkami; leta 2018 je bil delež žensk med vsemi kandidati skoraj 14-odstoten, letos je za odtenek višji, 17-odstoten. Nasprotno je proporc med kandidatkami za občinske svetnice in kandidati za svetnike bližje enakomerni porazdelitvi: tako kot letos je pred štirimi leti kandidiralo pet odstotkov več moških kot žensk. Vseeno so svetniški mandati takrat v dveh tretjinah pripadli moškim. Podobno so ženske podreprezentirane v svetih četrtnih, krajevnih in vaških skupnosti. Iz tega izhaja, da so ženske v lokalno politiko pripravljene vstopiti, vendar ne za najvišje položaje, če pa se za to že odločijo, jim patriarhalni ustroj družbe, ki je na tej politični ravni še najmanj skrit, v dobršni meri onemogoči enakovredno možnost političnega angažmaja.

Lokalna politika ni uniformna. Na trenutke je bizarna, objestna, primitivna. Navkljub vsemu ali pa ravno zato ponuja pristen vpogled v lokalno samoupravo, ki na nivoju države in njenih institucij ostane zakulisen. Lokalna politika je tudi hermetična: fenomen uspešnosti tako imenovanih novih obrazov, ki ga je v slovenski državni politiki leta 2011 sprožil prav zdajšnji ljubljanski župan, se zgodi redkeje. In navsezadnje: volivci pri lokalni politiki nagrajujejo kontinuiteto. Skozi njo pa se vzpostavlja okolje, ki politikom omogoča njegovo izkoriščanje, ki sčasoma preraste v šerifovstvo. In sodeč po kandidaturah, se divji zahod v nekaterih občinah še ne bo končal.

Vir naslovne fotografije: wikimedia