Slovenija je po 143. členu Ustave Republike Slovenije razdeljena na pokrajine. Tako naj bi vsaj bilo, a dlje od člena v ustavi do danes nismo prišli. To je po svoje logično, saj mora razdelitev upoštevati mnogo dejavnikov. V dogovarjanjih, pogovarjanjih in razpravljanjih o pokrajinah so se relevantni dejavniki, na podlagi katerih bo tak zakon obstal ali padel, zelo jasno izkristalizirali. Izkazalo se je, da ključna dejavnika nista geografska in zgodovinska razdelitev Slovenije, temveč ju je nadomestil lokalnacionalizem, na katerem gradijo župani, željni novih pozicij in širših pooblastil. 

Še najbližje realizaciji pokrajin v praksi so bili zakonodajalci leta 2008, ko je na to temo potekal posvetovalni referendum. Volivci so svoje zanimanje izkazali z udeležbo, ki se je komajda štela v dvomestnem številu. Deset celih osemindevetdeset odstotka volilnih upravičencev se je na referendumu res večinsko opredelilo za razdelitev pokrajin po predlogu takratne Pahorjeve vlade. A volivci tako imenovane Osrednjeslovenske pokrajine so predlagano razdelitev pokrajin večinsko zavrnili. Predlog dlje od poimenovanja zato nikoli ni prišel. 

Zdi se, da se je prejšnji mesec z vložitvijo predloga zakona, ki se je pripravljal pod okriljem pogosto pozabljenega zgornjega doma parlamenta, storil korak naprej. Državnemu svetu, katerega prioritetna naloga v zadnjem mandatu je bila – poleg vetov manjšinski Šarčevi vladi – oblikovanje tega zakonodajnega predloga, je vendarle uspelo uskladiti vse županske parcialne interese in zakonski predlog je poslal v državni zbor. Ne gre za prvi tak predlog. Pred nekaj manj kot tremi leti je taisti Državni svet predlagal skupno 12 enot: 10 pokrajin in posebno vlogo največjih dveh mestnih občin. Predlog Pahorjeve vlade, ki se je preverjal na referendumu, je vseboval 12 pokrajin in poseben status Mestne občine Ljubljana.

Aktualni predlog Slovenijo deli še na manjše dele. Slovenijo naj bi razdelili kar na 15 pokrajin in Ljubljano kot posebno enoto, skupno 16 delov. V povprečju to pomeni, da bi ena enota obsegala dobrih 130 tisoč prebivalcev. Če odštejemo Mestno občino Ljubljana, ki naj bi uživala poseben status in v kateri prebiva slabih 300 tisoč občanov, ima povprečna pokrajina tako še nekaj manj prebivalcev. Vsaka pokrajina bi imela še svoj sedež, svoj sedež pokrajinskega sveta in svoj sedež sveta občin. Vse to je po mnenju Državnega sveta, v katerem imajo poglavitno vlogo župani, nujno za delovanje pokrajin.

Vprašanje je, kakšen je dejanski smisel pokrajin, ki se ustanavljajo z vehementnimi argumenti v obliki floskul o decentralizaciji, zasledovanju načela subsidiarnosti in implementaciji 143. člena ustave. Če bi si predlagatelji dejansko želeli decentralizacije, bi bilo prvo vprašanje, s katerim bi se soočili, kakšne naj bodo sploh naloge in funkcije pokrajin. Po besedah Alojza Kovšce, predsednika Državnega sveta in podpredsednika stranke Konkretno, ki je na zadnjih državnozborskih volitvah v koaliciji s Slovensko ljudsko stranko pogorela, naj bi pokrajinske pristojnosti postopoma dodajali v naslednjih sedmih letih. Poudaril je tudi, da so pri pripravi sodelovale mnoge občine, ki so izražale različne pomisleke o zakonskem predlogu. Kot lahko preberemo v utemeljitvi predloga zakona, so se pripombe nanašale predvsem na meje pokrajin in njihove sedeže. Z razlagami, zakaj bi njihova občina morala biti v tej ali oni pokrajini ali celo načelovati svoji, predstavniki občin v medijih niso skoparili. Naloge in funkcije so bile drugotnega pomena. Tako je Državni svet v parlamentarni postopek vložil kompromisni predlog, ki med drugim Osrednjeslovensko regijo deli na Severno in Južno.

Predlog, osredotočen na delitev funkcij in prestižnih nazivov med občinami – dejansko med župani – namesto koristi lokalnemu prebivalstvu prinaša korist lokalnim oblastem. Že tako pogosto netransparentna lokalna politika se bo še okrepila, nove funkcije pa bodo povečale monopole bodočih superžupanov, ki se le redko soočajo s pravo opozicijo. Nove pozicije, ki prinašajo tudi večje medijsko pojavljanje, bodo že sedaj nepremagljivim županom šerifovstvo omogočale do upokojitve. Po drugi strani bi lahko decentralizacija prinesla novo centralizacijo, če bi se naloge na pokrajine namesto z državnega nivoja začele prenašati z občinskega nivoja. 

Za pokrajinsko zakonodajo je bil mnogo bolj zainteresiran tako imenovani desni politični pol. Čudenje je tu odveč. Desni pol, ki že tradicionalno izgublja parlamentarne in predsedniške volitve, na oblast pa se občasno povzpne zaradi nesporazumov na nasprotnem polu, v rokah še vedno drži precejšen del moči na lokalni ravni. Največ županskih mest je na zadnjih volitvah osvojila Slovenska ljudska stranka, ki ji sledi Slovenska demokratska stranka. Veliko ne zaostaja niti Nova Slovenija. V veliki meri je ta statistika pogojena s fragmentirano občinsko strukturo države, ki je predvsem na vzhodu še dodatno razdrobljena. Vzhod, ki predstavlja pomembno volilno bazo slovenske desnice, znatno pripomore k taki statistiki. Z okrepitvijo moči teh županov precej nepomembnih občin bi se krepila tudi moč desnega pola. Na videz je to v interesu predvsem Slovenske ljudske stranke, ki se je že tretjič neuspešno poskušala prebiti v parlament, a ostala pod pragom. Parlamentarni status, ki je pomemben denimo na soočenjih na javni televiziji, ji zadnja leta zagotavlja le evropski poslanec, ki si ga je že dvakrat pridobila z milostno sestavo skupnih list z drugima dvema desnima strankama. A za relevantnost stranke je domači parlament mnogo pomembnejši od bruseljskega. Župani bi z novo pokrajinsko zakonodajo dobili mnogo večjo lokalno prepoznavnost, kar bi se lahko pretvorilo v glasove na državnozborskih volitvah. Táko je vsaj upanje desnih strategov.

Podoben načrt je desnica želela izvesti že v prejšnjem mandatu. Nazaj so želeli vzpostaviti staro ureditev, ki bi županom dovoljevala sočasno opravljanje funkcije poslancev in tako kandidiranje na parlamentarnih volitvah. Prepoved opravljanja županske in poslanske funkcije so z željo po razdružitvi zakonodajne ter izvršne veje oblasti uzakonili leta 2011. Po tem letu se je Slovenska ljudska stranka v parlament prebila le še enkrat. Bolj kot za politično vrnitev Ljudske stranke gre v obeh primerih za poskus pridobitve novega starega koalicijskega partnerja Janševi SDS. V razmerju moči, v katerem je bil v politično margino izrinjen tudi vedno oportunistični DeSUS, je vrnitev SLS še najmočnejša rešilna bilka Janeza Janše. Ta se dobro zaveda, da osvojitev večine samo z Novo Slovenijo ni realističen scenarij.

Za potrditev zakona o pokrajinah je potrebna dvotretjinska večina. Ta se zdi, predvsem v političnem ozračju zadnjih let, težko dosegljiva. Tako je zelo verjetno, da bo zakon dočakal še marsikatero spremembo ali referendumsko pobudo. To bo morda predstavljeno kot nesporazum o poimenovanju pokrajine z imenom Goriška namesto Severnoprimorska. Lokalpatriotizem oziroma lokalnacionalizem je na Slovenskem učinkovita karta za populistično nagovarjanje volivcev. Medtem ko se bodo ti prepirali, ali naj najbolj severovzhodna pokrajina nosi ime Pomurska ali Prekmursko-prleška, si bodo župani na novo delili vse mogoče sedeže, ki jih po njihovem mnenju pokrajine nujno potrebujejo za delovanje, in Slovenijo delili še na manjše dele. Z obljubo decentralizacije bomo dejansko dobili birokratizacijo, ki bo utelešena v vseh novoustanovljenih svetih. Seveda ne zaradi več funkcij, ampak za bolj učinkovito izvrševanje načela subsidiarnosti. Zato ni vrag, da ne bi na koncu imeli 212 pokrajin.