Na redni junijski seji državnega zbora bodo poslanci po skrajšanem postopku odločali o noveli Zakona o kmetijskih zemljiščih. Proti zakonu in njegovemu sprejemanju po hitrem postopku se že podpisuje peticija, ki jo spremljajo številni pozivi civilnodružbenih gibanj. Žal pa so strokovni argumenti teh pozivov podani znotraj ideološkega okvirja zahtev po prehranski samooskrbi države. Ideja nacionalne samooskrbe s hrano kot absolutne vrednote je populistična in škodljiva. Njeni zagovorniki zaslepljeno zanemarjajo negativne družbene posledice, ki jih lahko prinese, in prav neokusno strašijo z apokaliptičnimi slikami prihodnosti, če tega cilja 100-procentne samozadostnosti ne dosežemo.

Pustimo ob strani izjave tipa “vsak lahko pridela svojo zelenjavo,” s katerimi privilegirani dušebrižneži izražajo pomanjkanje stika z realnostjo pomembnega deleža prebivalstva. Vrtnarjenje je sicer lep hobi, če si ga lahko privoščiš, in ima verjetno tudi pozitivne učinke na mentalno zdravje - vsaj dokler ti ni treba ročno zdruzniti nekaj sto zelenih uši. Ravno tako ne gre oporekati zahtevam po sonaravnem razvoju, po obujanju avtohtonih semen in sort ali  - v teh krogih sicer manj pogostim – pozivom k povečanju produktivnosti in konkurenčnosti kmetijstva. Zahteve po povečanju samooskrbe so upravičene, v kolikor izpostavljajo napake, neizkoriščenosti in neučinkovitosti sistema. Toda ko postanejo same sebi namen, zanemarijo ceno, ki jo takšna politika predstavlja; zanemarijo prednosti, ki jih prinaša sicer problematičen mednarodni živilski trg, in vodijo v neracionalno porabo omejenih sredstev, ki bi jih drugi programi lahko porabili bolj produktivno ali bolj socialno pravično.

Prejšnji teden je Slovenska kronika poročala o pošiljki izraelskega krompirja, ki so jo v Nemčiji zavrnili in jo je prevoznik nato po dampinški ceni prodal našim trgovcem. Prispevek je seveda izpostavil nezavidljiv položaj slovenskega kmeta, ki temu krompirju ni mogel konkurirati s svojim, sedemkrat dražjim. Pri tem spreglejmo vrhunsko namensko porabo naše RTV naročnine, s katero očitno nismo plačali odgovora na vprašanje, zakaj so Nemci krompir sploh zavrnili. Zato sklepajmo, da je šlo verjetno le za nižji kvalitetni razred in ne kakorkoli sporno ali zdravju škodljivo robo, kot tudi verjetno ni šlo za političen bojkot izraelskih pridelkov. Ali torej ne bi bilo ob škodi, ki jo je utrpel slovenski kmet, prav, opozoriti tudi na koristi, ki jih je imel ob tem slovenski potrošnik? In če vam je to preveč perfidno, če ima preveč okus po neoklasični ekonomiji, potem se vprašajte o socialnem stanju teh potrošnikov, ki takoj porazgrabijo krompir po 35 centov. Če ta realnost obstaja v naši državi, če so ljudje primorani kupovati tretjerazredne nemške ostanke, ali je subvencioniranje kmetov res najpametnejša poraba javnih sredstev?

Forsiranje prehranske samooskrbe kot absolutnega cilja zanemarja dejstvo, da se moramo odločati med konkurenčnimi prioritetami. Poleg slovenskega porekla hrane so tu tudi varovanje okolja, zdravja, zagotavljanje blaginje in socialne pravičnosti. Včasih se vse sicer poklopijo, toda pogosto ni tako. Danes so na primer v našem lokalnem supermarketu, ki naj ostane neimenovan, od slovenskega sadja naprodaj edino jabolka. Jabolka junija. To pomeni, da so več kot pol leta preživela v hladilnicah in pri tem porabila veliko več energije ali ustvarila veliko višji ogljični odtis, kot sveža jabolka, ki so pripotovala iz Čila. Bolj zdrava torej in manj okolju škodljiva, toda kaj, ko je podpiranje slovenskega kmeta absolutni moralni imperativ.

Razprave o takšnih dilemah, zavedanje o tem, da gre za kompleksne probleme, ki zahtevajo znanje in previdno tehtanje stroškov in koristi, pa vse prepogosto preglasijo enostavne dogmatske rešitve. Kot da to ne bi bilo dovolj, ne umanjka niti odkrito zganjanje panike. Prehranska samooskrba naj bi bila na primer nujna zaradi nevarnosti supervulkanov! V neposredni bližini imamo kar dva, ki sta bojda  tik pred tem, da izbruhneta in nas vržeta v večletno vulkansko zimo. Potem so tu seveda še grožnje, ki jo za našo prehransko oskrbo predstavljajo “tajna orožja, ki lahko vplivajo  na klimo.” Navkljub pavšalnemu poznavanju tajnih orožij lahko z gotovostjo trdimo, da dotični HAARP tega ne zmore. Potem so tu še sugestije, da je negativne vplive, ki naj bi jih krmljenje živali z gensko spremenjenimi organizmi domnevno imelo za njihovo plodnost, mogoče zlorabiti kot “rešitev za problem rastoče svetovne populacije.” Slednjo misel je po lastnih besedah “malce izzivalno” izrekla Martina Bavec, direktorica direktorata za kmetijstvo. Če bi bilo kaj prav v tej državi, bi s tem izzivala kvečjemu ministra, naj jo odpusti.

Pa nam pri tem ni treba zdajle razčiščevati, ali potencialna  tveganja sodobnih biotehnoloških metod žlahtnenja prevagajo nad prednostmi, ki jih prinašajo. Ali pa predrzno opominjati poslušalstva, da so najbolj smrtonosen izbruh prehranskih okužb v Evropi v zadnjih desetletjih zakrivili organsko pridelani kalčki. Kajti kako se bomo šli racionalno debato o prednostih in slabostih - o stroških in koristih različnih tehnoloških in filozofskih pristopov k pridelavi hrane -, ko pa direktorica direktorata za kmetijstvo - to je nepolitična in strokovna funkcija, ki jo zaseda doktorica znanosti - hodi po svetu in nam provokativno daje v razmislek teorije zarote o tajnih načrtih za zmanjševanje svetovnega prebivalstva.

Na tej točki se je težko upreti skušnjavi, da ne bi izzivalno vrnili žogice dr. Bavčevi. Če bi si res tako grozno želeli zmanjšati svetovno prebivalstvo, bi to precej učinkovito lahko storili s tem, da bi vse države zavezali prehranski samozadostnosti. Tako bi na hiter in enostaven način že tako neučinkovite globalne prehranske trge naredili še bolj neučinkovite, povečali protekcionizem in posledično zvišali cene za potrošnike ter istočasno preusmerili še bolj enormne količine denarja v kmetijske subvencije, namesto da bi jih porabili na kak bolj produktiven ali socialno pravičen način. Rezultat bi s skoraj evgenično natančnostjo ustavil rast najšibkejših skupin prebivalstva.

Kmetijska zemljišča so seveda omejeno in izjemno pomembno naravno bogastvo, ki ga je potrebno varovati - sploh pred načeloma precej ireverzibilnimi procesi, kot je pozidava. Tudi povečana samooskrba je lep cilj, a le v kolikor je utemeljena na zagotavljanju bolj zdrave in okolju manj obremenjujoče hrane, ki ne znižuje standarda socialno najšibkejšim. Toda samooskrba kot absoluten cilj, samooskrba, ki mora biti 100-procentna, je ideološki konstrukt, ki je potencialno lahko zelo škodljiv. Kot taka zanemarja oportunitetne stroške, ki nastanejo, ko omejena sredstva porabljamo za njeno zagotavljanje, namesto da bi jih usmerili v kak drugi projekt za povečevanje blaginje. Samooskrba sama po sebi tudi še ne pomeni prehranske varnosti, saj gre na koncu za izključno statistično izjavo o tem, da skupna količina pridelka ustreza skupni porabi. To pa še ne pomeni, da je ta pridelek tudi pravično porazdeljen in porabljen.

Na koncu tudi ne moremo spregledati nacionalističnega momenta, ki veje iz govoranc o rodni grudi in avtohtonem semenu, da ne omenjamo spremljajočih citatov, ki naj bi nam jih zapustili naši predniki Veneti. Ko googlanje na to temo vrača rezultate, kjer se Ekološki Ekocivilni iniciativi ob boku pojavljajo Hervardi, postane jasno, da je s to sliko nekaj hudo narobe.

Komentirala je Maja.