Minuli teden je bila poleg kolesarjev v rumenih majicah glavna novica ponovna izvolitev Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije. Nemška krščanska demokratka bo tako tempo dela Evropske komisije diktirala še naslednjih pet let.  

Najprej pa se vrnimo pet let v preteklost. »Salvinijev populistični val je ustavljen! Proevropske zelene in liberalne sile so zmagovalci evropskih volitev,« je odmevalo iz zvočnikov mainstream medijev. Največ poslanskih mest je že petič zaporedoma osvojila Evropska ljudska stranka pod vodstvom spitzenkandidata Nemca Manfreda Webra, človeka brez vsakršnih izkušenj v izvršilni veji oblasti. Francoski predsednik Emmanuel Macron tako ni imel težke naloge pri miniranju njegove kandidature. Webru sta za ovratnik že dihala vodilni kandidat socialistov in demokratov Frans Timmermans in favoritinja liberalcev Margrethe Vestager. Evropska ljudska stranka se zaradi zastoja v Webrovi osebni karieri ni bila pripravljena odreči položaju predsednika Evropske komisije. Tako je Angela Merkel na plano privlekla profil, podoben Webru – konservativne narave, nemške narodnosti in medlih stališč. Edini prednosti Ursule von der Leyen sta bili izkušnje v nemški vladi in pa nenasprotovanje Macrona. Sistem vodilnih kandidatov je padel in Evropski svet je brez večjih težav za predsednico Evropske komisije predlagal nemško ministrico Ursulo von der Leyen. Teden pred tem zanjo ni vedel nihče.

A že leta 2019 stvari niso potekale tako gladko. Kljub temu da je bila von der Leyen izbira Angele Merkel, se je ta na glasovanju Evropskega sveta edina vzdržala, saj bi v nasprotnem primeru tvegala razpad svoje koalicije. Medtem ko so v ostalih državah še iskali njen življenjepis na Googlu, je von der Leyen doživljala močno nasprotovanje svoji kandidaturi v nemški politiki. Prvi v vrsti so bili nemški socialdemokrati, sicer koalicijski partnerji Angele Merkel. Kljub temu so jo v Evropskem parlamentu uradno podprle poslanske skupine Evropske ljudske stranke, socialistov in demokratov ter liberalcev z izjemo nekaj nacionalnih delegacij, predvsem socialdemokratskih – med njimi že prej omenjene nemške in pa tudi slovenske. Glasovanje se je za malo izšlo v njeno korist, prejela je pičlih devet glasov več od potrebne večine.

Pet let vodenja komisije se je začelo z napovedjo ambiciozne zelene politike, ki je v zadnjem letu rezultirala v odmikanju in revoltiranju z golim namenom ugajanja konservativnim strujam v Evropski ljudski stranki in tistim desno od nje. Mimogrede je še obiskala Izrael in genocidnemu agresorju zagotovila podporo Evrope. »Vem, da bo Izrael s svojim odzivom pokazal, da je demokratična država,« je izjavila, medtem ko je stiskala roko izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju. Vmes pa je večkrat zamaknila uveljavitev plačanih pripravništev, ki bi preprečevala izkoriščanje mladih, ki vstopajo na trg dela. To je le nekaj primerov, kako je von der Leyen želela zadovoljevati skrajne in vsaj na papirju manj skrajne antievropske desničarje in italijanske desničarke.

Navkljub vsem trudom oportunistična politika Ursuli von der Leyen ni pomagala v predvolilnem času. Njena tokratna kandidatura že na kongresu Ljudske stranke v Bukarešti ni doživela aklamacije. Predvolilna kampanja po Evropi pa se je nadaljevala s kritikami predsednice Evropske komisije. Kandidatke in kandidati za evropske poslance so tudi v Sloveniji tekmovali, kdo se bo bolj distanciral od njenega vodenja Komisije. Bistveno drugače ni bilo niti v ostalih evropskih državah, najprej so jo napadli desničarji, ki jim je predvsem zadnje leto mandata prilagajala svojo politiko, nato v vedno zvestih koalicijskih partnericah in nazadnje še v delu lastne stranke.

Devetega junija zvečer je bilo jasno, da se je sestava Evropskega parlamenta pomaknila v desno. Ponovno je slavila Evropska ljudska stranka in po principu vodilnih kandidatov, ki ga je pet let prej sama zrušila, je prva favoritka za vodenje Evropske unije postala Ursula von der Leyen. A desna koalicija, ki sta jo opevala Janez Janša in italijanska premierka Giorgia Meloni, je imela premalo glasov za ponovno ustoličenje von der Leyen. Delno tudi zato, ker je bila iz vsake kombinacije že v osnovi izločena Alternativa za Nemčijo in njena skupina. Za von der Leyen so bile ostale skrajno desne stranke manj moteče, saj niso ogrožale nemških notranjepolitičnih razmerij. Tako je bila prisiljena v obnovitev tako imenovane proevropske koalicije, ki jo je oplemenitila s skupino Zelenih.

V četrtek je bila von der Leyen izvoljena s prepričljivo večino štiristo enega glasu, kar je 41 več od zahtevane večine in tako bistveno več kot pred petimi leti. To bi lahko pomenilo, da je svoje delo opravila dobro in si tako pridobila širšo podporo evropskih poslank in poslancev. A kot smo ugotovili, je resnica daleč od tega. Novoizvoljeni evropski poslanec in predsednik stranke Nova Slovenija Matej Tonin, ki je sicer von der Leyen edini podpiral že od začetka, je dva dni pred glasovanjem za RTV Slovenija povedal, da jo podpira, ker bi njeno rušenje pomenilo prihod bolj progresivnega kandidata. Tako je povzel bistvo podpore predsednici komisije desnega dela parlamenta, ki pa je sam po sebi zrcalen razlogom za podporo levoliberalnega dela. Zeleni so sporočili, da so se neuradni proevropski koaliciji pridružili, da bi ustvarili večino proti skrajni desnici, in si tako tudi oni umili roke.

Restavracija liberalne proevropske koalicije je bila tako uspešna in vse štiri politične skupine, torej Evropska ljudska stranka, socialisti in demokrati, liberalci Prenovimo evropo ter Zeleni, združene v neformalno koalicijo, so medijsko triumfirale. Podporo ji je tokrat odrekla tudi v opozicijo porinjena poljska stranka Red in pravičnost, ki je von der Leyen podprla pred petimi leti, da bi preprečila izvolitev socialdemokratskega kandidata Timmermansa. Bolj kot to pa je pomembno, da ji je podporo odrekla tudi prva sestra Italije Giorgia Meloni in njeni Bratje Italije. Kljub temu da to predstavlja nezanemarljivih 24 glasov, pa je to popolna medijska zmaga za vse vpletene. Meloni je pred svojimi volivci ostala načelna, von der Leyen si ni umazala rok s koaliranjem na desno, preostali del neformalne koalicije pa je lahko rekel, da so njihovi ultimati učinkovali. A že sedaj je jasno, da sta trenutno najvplivnejši evropski političarki pripravljeni sodelovati tako kadrovsko kot na področju protimigrantskih politik. Prvi pokazatelj, kako močna je njuna podtalna koalicija, bo že razdelitev mest v Evropski komisiji, v kateri si Meloni obeta vpliven resor za svojo državo in s tem za svojo stranko.

Razlogi za izkazano podporo jasno kažejo, da Ursula von der Leyen mandata ni ohranila, da bi nadaljevala s svojo politiko ali pa da bi Evropsko unijo transformirala v bolj demokratično, bolj pravično ali pa karkoli že imajo v mislih desničarji, ko razmišljajo o uniji. Ursula von der Leyen je obstala iz dveh preprostih razlogov. Prvič, ker je bila edina kandidatka, ki je bila na voljo, in ker bi v trenutni politični konstalaciji iskanje nove kandidatke ali pa še verjetneje kandidata pomenilo preveč usklajevanja in možnosti za razdore. In drugi ter glavni razlog, ker oba pola v njej vidita edini, pa čeprav najslabši možni branik pred prevlado drugega pola.

Na dejanski ravni pa ne gre samo za politične kalkulacije in preštevanje glasov. Naslednjih pet let bomo lahko spremljali zgolj krepitev statusa quo, ki ga tako imenovana proevropska koalicija želi ubraniti, a se pri tem ne zaveda, da je ta njen najhujši sovražnik. Z njegovim ohranjanjem in celo krepitvijo vsakih pet let dodatno izgubljajo glasove, pridobivajo pa politiki, ki vodijo desničarsko populistično retoriko in govorijo o razgradnji Evropske unije. Iskanje skupnega imenovalca tako dolgoročno prinaša več škode kot koristi, saj znova le za pet let prestavlja neizogibno. Namesto, da bi se progresivni del parlamenta brezpogojno zavzel za delavske pravice na evropski ravni, pravičen zeleni prehod, zunanjo politiko brez dvojnih standardov in parcialnih interesov ter demokratizacijo unije, so popustili liberalnemu boju proti skrajni desnici.

Ta je sicer sam po sebi popolnoma upravičen, a kot tak ni dolgoročno vzdržen. Skrajna desnica svoj vpliv s floskulami in praznimi obljubami krepi predvsem v revnejšem in manj izobraženem delu volilnega telesa, ki bi tradicionalno moral pripadati levici. Ta pa se namesto v krepitev socialne unije in s tem ekonomsko opolnomočenje socialno šibkejšega razreda zateka k statusu quo. Boj za liberalno demokracijo je namreč privilegij tistih, ki se ne bojijo za svojo eksistenco.