V desno, a počasi
Evropske volitve so za nami. Svet se vrti naprej. Kljub svarilom o vzponu desnice, h katerim se liberalci zatečejo pred vsakimi volitvami, se razmerje moči na evropski ravni ni močno spremenilo. Najmočnejša parlamentarna skupina Evropska ljudska stranka bo ostala največja skupina in se bo okrepila za dodatnih devet sedežev. Ohranila bo lahko tudi vladajočo koalicijo s socialdemokrati in liberalci, ki so sicer oboji izgubili sedeže. Poleg liberalcev so največ sedežev izgubili Zeleni, v Nemčiji skoraj pol, v Franciji pa več kot pol. Desničarski skupini Identiteta in demokracija ter Konservativci in reformisti sta pridobili štiri in deset sedežev. Najbolj se je okrepila poslanska skupina neopredeljenih, v katero spadata madžarski Fidesz in postnacistična Alternativa za Nemčijo, ki se je v Nemčiji uvrstila na drugo mesto in bo imela petnajst sedežev.
A naj nas videz ne prevara. Četudi ultradesne stranke niso drastično povečale števila evropskih poslancev, se vse evropske stranke in celoten politični prostor premikajo v desno. Komentira Marko Hočevar, asistent in raziskovalec na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
Slovenska demokratska stranka je osvojila štiri poslanske mandate v Evropskem parlamentu, na drugo mesto se je z dvema poslancema uvrstilo Gibanje Svoboda, ki mu je s posvetovalnimi referendumi vsaj delno uspela aktivacija volivcev, kar se kaže v največji volilni udeležbi od vstopa v Evropsko unijo. Po enega poslanca so dobili še Socialni demokrati, Nova Slovenija ter zunajparlamentarna Vesna.
Največ preferenčnih glasov med vsemi na slovenskih volitvah je prejela nosilka liste SDS Romana Tomc, ki je dobila tretji zaporedni mandat. Na drugem mestu v stranki po številu preferenčnih glasov je vplivnica in hčerka direktorja Nove24TV Zala Tomašič, ki je prehitela evropskega poslanca Milana Zvera in Branka Grimsa. Grims, ki ga bo v državnem zboru zamenjal najbolj zvesti SDS-ov državni svetnik Andrej Poglajen, je nekdanjega notranjega ministra Aleša Hojsa premagal za manj kot tisoč glasov. Na desni strani se jim pridružuje še Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, ki je tako Ljudmilo Novak najverjetneje napotil v politični pokoj. Tonina bo v državnem zboru zamenjal Franc Medic, sicer rojen v Argentini. Tako Poglajen kot Medic sta za svoji stranki na zadnjih parlamentarnih volitvah kandidirala v Idriji. Uvrstitev v evropski parlament je zgrešila Slovenska ljudska stranka, ki je za NSi-jem zaostala za okrog tri tisoč glasov. Sprva je nosilcu liste Petru Gregorčiču, ki je bil skupno četrti po številu preferenčnih glasov, kazalo na uvrstitev v parlament.
Iz Gibanja Svoboda sta se v parlament uvrstila aktualna evroposlanka Irena Joveva in minister za obrambo Marjan Šarec, oba iz kroga Liste Marjana Šarca, ki so ga prevzeli v Svobodi. Na skupno tretjem mestu po preferenčnih glasovih je župan Kočevja, Vladimir Prebilič z Vesno. V Kočevju bodo za župana tako imeli nadomestne volitve. Kot predzadnji izvoljeni slovenski poslanec gre v parlament Matjaž Nemec iz vrst socialdemokratov.
Volivci so pozitivno odgovorili na vsa štiri referendumska vprašanja, ki so si jih z namenom povečanja volilne udeležbe zamislili predvsem v Gibanju Svoboda. Volilna udeležba je bila okoli 41-odstotna, kar je trinajst odstotnih točk več kot na zadnjih evropskih volitvah. Po mnenju Hočevarja pa referendumi niso edini razlog za višjo volilno udeležbo.
Evropska ljudska stranka bo imela v sklicu novega parlamenta 185 sedežev, devet več kot na zadnjih volitvah. Socialdemokrati in liberalci, koalicijski partnerji Evropske ljudske stranke, so dobili 137 in 79 sedežev, liberalci 23 manj kot na zadnjih volitvah. Manjše število liberalnih poslancev lahko pripišemo porazu francoske koalicije pod vodstvom renesančne stranke predsednika Emmanuela Macrona. Osvojila je 13 sedežev in se uvrstila na drugo mesto za ksenofobno stranko Nacionalni zbor, ki jo neformalno vodi Marine Le Pen. Nacionalni zbor je osvojil skoraj tretjino vseh glasov, kar je Macrona spodbudilo k razpustitvi parlamenta in razpisu predčasnih parlamentarnih volitev, ki bodo čez 20 dni. Kaj se je zgodilo v Franciji, povzame Theo Aiolfi, politolog na pariški univerzi Cergy.
Aiolfi meni, da je k Macronovi odločitivi pripomoglo več dejavnikov. Eden izmed njih je nepriljubljena pokojninska reforma, ki jo je lani sprejel mimo parlamenta. Med drugim je z njo dvignil upokojitveno starost in uvedel več sankcij za vse, ki z delom začnejo pozno. Proti reformi je ljudstvo množično protestiralo, a Macrona ni odvrnilo od nadaljevanja njegovega protidelavskega marša. Francoski parlament je proti koncu lanskega leta sprejel tudi protimigrantski zakon, ki ga niso podprli niti vsi poslanci Macronove stranke. Sprejem zakona so med drugim omogočili prav v desničarskem Nacionalnem zboru in sprejeto verzijo zakona razglasili za zmago desnice. Dejavnike za nepriljubljenost Macrona našteje Aiolfi.
Sogovornik je omenil, da v Franciji parlamentarne volitve potekajo po večinskem volilnem sistemu, evropske pa po proporcionalnem. Tako bi lahko imel Macron, čeprav bodo volitve že takoj, na parlamentarnih več možnosti že zaradi drugačnega volilnega sistema. Kljub temu je Macron z razpisom volitev presenetil.
Sodeč po porazu na evropskih volitvah bo zmaga za Macrona, ki v spodnjem domu trenutno vlada z manjšinsko vlado, težko dosegljiva. Njegova renesančna stranka skupaj s partnerji obvladuje 249 sedežev v 577-članskem spodnjem domu francoskega parlamenta. Aiolfi vidi tri scenarije, ki bi se lahko odvili na volitvah.
Z volitvami smo zaključili peti cikel evropskih volitev v samostojni Sloveniji. Najvišja volilna udeležba bi skoraj upravičila ves hrup okrog izvolitve devetih poslancev v 720-članski parlament, če Evropske unije ne bi vodila neizvoljena Evropska komisija.
Dodaj komentar
Komentiraj