Cepljenje je civilizacijski dosežek. A vseeno nam je spodletelo. Ne le zaradi nezmnožnosti, da bi precepili večino prebivalstva doma, ampak predvsem zato, ker velik delež svetovnega prebivalstva cepiv sploh nima na voljo. Namesto da bi zdaj vse cepivo, ki nam, »razvitim«, ostaja in ga zato lahko trošimo za poživitvene odmerke, nemudoma poslali v Afriko, se mi več kot leto dni po zagonu cepljenja proti covidu-19 komaj začenjamo pogovarjati o uvedbi obveznega cepljenja pri nas.

Ne gre samo za to, da smo storili premalo, pa še to prepozno. Obveznega cepljenja pred volitvami tako ali tako ne bi in ne bo uvedel nihče. Samo poslušajte sprenevedanje politikov z vseh strani, ko jih vprašajo po stališču o obveznem cepljenju. Prav tako celota našega neuspeha ni vsebovana zgolj v tem, da nismo želeli odpraviti patentov na cepiva. Da, seveda je kriv tudi kapitalizem, katerega oligopolni značaj moramo »razviti« zaščititi za vsako ceno. Toda problem, ki smo si ga ustvarili, je še bolj zahrbten.

Pogubo civilizacijskega dosežka cepljenja namreč vsebuje že dosežek sam. Neposredno o cepljenju kot civilizacijskem dosežku lahko govorimo le v strogo tehnološkem smislu. Če civilizacijo zvedemo na napredovanje tehnološko-produkcijskih zmožnosti družbe, je napredek civilizacije že samo dejstvo, da smo cepiva izumili. Naj bo. Toda obravnava cepljenja kot civilizacijskega dosežka potemtakem ni rešitev sama po sebi, ampak prvotni problem. To, da smo cepiva izumili, še ne zagotavlja, da bo civilizacijski dosežek tudi projekt cepljenja. Civilizacijski dosežek v neposrednem smislu zato ne more biti rešitev. Rešitev je odgovor na vprašanje, ki ga ta dosežek zastavlja. Da cepljenje razumemo kot civilizacijski dosežek, ni odgovor, ampak vprašanje. Vprašanje po načinu, ki naj ga projekt cepljenja privzame, če naj bo sploh civilizacijski dosežek.

Govor o cepljenju kot civilizacijskem dosežku, ki predpostavlja, da je kot civilizacijski dosežek po nujnosti nekaj dobrega in ga bodo ljudje zato, ker so racionalni in tudi sami težijo k dobrem, prepoznali kot nekaj dobrega zanje tudi sami, na vprašanje po načinu, ki naj ga projekt cepljenja privzame, ne odgovarja. Kot odgovor na vprašanje civilizacijskega dosežka ponudi ta isti dosežek, njegovo neposredno raven tehnološkega izuma.

A ker ljudje kot posamezniki nikdar niso in nikdar ne bodo stremeli k istemu dobremu in si vsak svoje dobro določa po svoje, odgovor na vprašanje civilizacijskega dosežka z dosežkom samim vendarle vsebuje tudi način, na katerega naj se izvaja projekt cepljenja, da bi lahko bil civilizacijski dosežek. S tem, da se o načinu ne sprašuje, nam prodaja način »vsak naj izbira sam« kot edinega možnega.

Za neuspeh projekta cepljenja tako ni več kriva začetna zastavitev projekta kot samoumevnega civilizacijskega dosežka, ampak je krivec pozunanjen. Tisti, ki se ne želijo ali ne morejo cepiti, so krivi za njegov neuspeh, saj so za civilizacijo in njene dosežke tujki. Za neposredno tehnološko razvito civilizacijo je povsem vseeno, ali se cepiti ne želijo ali cepiva sploh nimajo.

Razmerje, v katerega civilizacija postavlja projekt cepljenja do domačega dela prebivalstva, ki se ne želi cepiti, je enako razmerju, v katerega postavlja projekt cepljenja do svetovnega prebivalstva, ki se cepiti ne more: »Sami so si krivi«. Ne gre več niti za razmerje neokolonializma, ampak še hujše razmerje dominacije, ki dominira s svojo odsotnostjo. Gospodar se pretvarja, da ni gospodar, in gospodar sploh noče biti, hlapec pa ne more biti hlapec niti v primeru, da bi to želel. Zato naj nas ne čudi, če bodo problem svetovne precepljenosti prebivalstva na koncu morali reševati Kitajci.