Cepilno obolenje mednarodne politike
Trditev, da lahko covid-19 premagamo samo skupaj, drži tudi onkraj meja posameznih nacionalnih držav. Zakaj se torej več kot leto po začetku globalne pandemije covida-19 pogovarjamo o cepilnem nacionalizmu ali, kot je to v angleščini skoval generalni sekretar Združenih narodov António Guterres, »vaccinationalismu«?
Cenjeno poslušalstvo, v današnji Južni hemisferi, oddaji aktualnopolitične redakcije Radia Študent, se ne bomo podali le v eno državo, temveč bomo pozornost usmerili na širšo globalno problematiko. Govorili bomo o cepivih proti covidu-19. Kot pri večini zadev, ki se dotikajo te pandemije, cepiva namreč niso samo zdravstveno vprašanje, pač pa so že zdavnaj prerasla v politično tekmo. Cepiva proti nevarnim in nalezljivim boleznim niso novost, zato smo vse svoje upe na konec pandemije covida-19 polagali in jih še vedno polagamo v učinkovita cepiva. Ena večjih razlik med dobro znanimi cepivi in cepivi proti covidu-19 je čas, ki so ga imele na voljo farmacevtske družbe za razvoj cepiva. Medtem ko so si farmacevti za razvoj in testiranje cepiva pred letom 2019 lahko vzeli več let časa, so morali ob prihodu covida-19 v nekaj mesecih izdelati učinkovito cepivo proti popolnoma novi in neraziskani bolezni in bili pri tem uspešni.
S tem se je naenkrat odprlo popolnoma novo tržišče s skoraj osmimi milijardami potencialnih strank. Države, farmacevtska podjetja in posredniki v cepivu niso videli le zdravstvenega odgovora na pandemijo, temveč tudi enkratno priložnost za zaslužek in slavo. Po pričakovanjih so bile najbogatejše zahodne države prve, ki si so izborile največjo količino cepiv.
Kljub nekaj nejevolje v preteklem tednu znotraj EU zaradi domnevno nepravičnega deljenja cepiv na celini pa velja poudariti, da je Evropska unija v primerjavi z večino preostalega sveta zelo dobro preskrbljena s cepivi, pa čeprav kampanja cepljenja poteka počasneje od pričakovanj. Hkrati pa na svetu še vedno obstajajo države, ki so prejele nič ali komaj nekaj sto odmerkov cepiva. Gre seveda za najrevnejše.
Da bi naslovila to nepravičnost, je Svetovna zdravstvena organizacija ali krajše WHO zagnala program Covax. WHO poskuša s pomočjo partnerjev zagotoviti enakomerno razdelitev cepiva proti covidu-19 po vsem svetu, a so, kot se rado zgodi pri podvigih Združenih narodov, pri tem za zdaj relativno neuspešni. Kljub mednarodni podpori in visokim donacijam najbogatejših držav Covax napreduje le počasi.
V projekt je vključenih 190 držav, med njimi pa jih 92 računa, da bodo preko Covaxa prejele nujno potrebna cepiva, ki so na prostem trgu zanje sicer nedostopna. Med njimi najdemo tudi nam bližnje države, kot je Bosna in Hercegovina ali Moldavija, kar še dodatno osvetljuje dejstvo, kako globok je razkol med peščico bogatih držav in vsemi ostalimi. Za razliko od omenjene dvojice, ki ji Covax vendarle nudi le eno od poti do cepiv, pa je drugače na globalnem jugu, saj naj bi po nekaterih ocenah v delih Afrike, Južne Amerike in Azije lahko želeno precepljenost dosegli šele čez tri leta. To je še posebej problematično, saj se z morebitnimi novimi sevi koronavirusa lahko pojavi tudi potreba po spremembi cepiv. Ta scenarij v določeni meri že vidimo pri južnoafriški različici koronavirusa. Podrobnejšo razlago te dileme poda Zoltán Kis, raziskovalec na oddelku kemijskega inženiringa na londonskem Imperial Collegeu.
Zaradi velikega povpraševanja po cepivu in farmacevtskega zajemanja izdelovanja cepiva s preveliko žlico je produkcija veliko manjša od optimističnih napovedi. Bogatejše države so pokupile večino cepiv »svojih« proizvajalcev, prav te iste države pa hkrati blokirajo dostop do cepiv najrevnejšim, ki bi želeli sami proizvajati cepiva po tujih patentih. Model mednarodne pomoči se tako uveljavlja tudi v zdravstveni krizi, ko revnim državam ni dovoljeno opolnomočenje, pač pa so se prisiljene zanašati na tujo pomoč.
Februarja je tako Svetovna trgovinska organizacija razpravljala o predlogu Indije in Republike Južne Afrike, po katerem bi začasno suspendirali vse patente za cepivo proti covidu-19 in nujne medicinske pripomočke za čas trajanja pandemije. Tako bi lahko revnejše države same izdelale cenejše kopije cepiva in začele s cepljenjem populacije. Predlog so vse po vrsti zavrnile ZDA, Japonska, Združeno kraljestvo in celotna Evropska unija. Njihov glavni argument je bilo zmanjšanje vlaganja v raziskave ob morebitnem suspenzu patentov, kar bi zmanjšalo konkurenčnost na trgu. Z znanstvenim pojasnilom te odločitve postreže Zoltán Kis in razloži, da problem nastane pri zagotavljanju enake kvalitete cenejšega cepiva.
Postavljanje kratkoročnih dobičkov in uveljavljanja kapitalistične logike v zvezi z intelektualno lastnino pred pravico dostopa do cepiva bi lahko imelo hude posledice za svet. Proti predlogu Indije in Republike Južne Afrike, ki so ga države v razvoju in Svetovna zdravstvena organizacija sicer podprle, so seveda tudi sama zasebna farmacevtska podjetja, ki cepiva proizvajajo. Pri tem ne gre za nič novega, saj podjetja ob podobnem predlogu pred dvajsetimi leti prav tako niso suspendirala patentov za zdravila proti aidsu.
Covax ima v trenutnih razmerah tako ključno vlogo. Težava tega programa ni pomanjkanje denarja ali slaba organizacija, temveč majhna produkcija in panično kupovanje prevelikih količin cepiva, ki ga izvajajo bogatejše države razvitega sveta. Največ cepiva glede na populacijo sta naročila Kanada in Združeno kraljestvo. Prav to je primer izrazitega cepilnega nacionalizma, saj so si na Otoku s pogodbami zagotovili več cepiva, kot ga potrebujejo. A zaradi počasne proizvodnje naročenih cepiv so tudi tam še daleč od zadostne precepljenosti, zaradi česar niso pripravljeni odstopiti kakšne večje količine revnejšim državam, da bi te lahko cepile svoje ranljive državljane, kot nenazadnje velevajo smernice WHO.
Zaradi vsesplošne krize glede dostopnosti cepiva zahodnih farmacevtskih podjetij so države, ki niso del najelitnejše četice razvitega sveta, sklenile posle oziroma sprejele donacije cepiv iz Rusije, še več pa iz Kitajske. Ruski Sputnik V, ki je bil na Zahodu dolgo pospremljen s skepso, se je že izkazal v več državah, tako da ga je po novem v obravnavo vzela tudi Evropska agencija za zdravila, z angleško kratico EMA. Na Kitajskem je bilo proizvedenih največ cepiv podjetij SinoVac in Sinopharm, pri čemer ima Kitajska prednost pred Rusijo, ker dobro obvladuje pandemijo in ni pod takšnim časovnim pritiskom, da precepi lastno populacijo. Tudi zato mogoče toliko več odmerkov proda onkraj svojih meja, vse več pa jih pošilja tudi v obliki donacij.
Da pridemo do ene od takih držav, ki so uvoznice teh cepiv, nam ni treba iti daleč, pravzaprav niti iz bivše Jugoslavije. V Srbiji namreč poleg cepiv, ki so dostopna pri nas, prebivalstvo cepijo tudi s cepivi kitajske in ruske izdelave. Nakup teh cepiv je na prvi pogled odmik od Evropske unije, katere članstvo je vsaj nominalni dolgoročni cilj Srbije, po drugi strani pa ta nakup ni tako presenetljiv, če upoštevamo uspešno srbsko balansiranje z zavezniki na zahodu in vzhodu. O tem smo se pogovarjali z Vukom Vuksanovićem, doktorantom na Londonski šoli za ekonomske in politične vede in raziskovalcem Beograjskega centra za varnostno politiko.
Trgovanje s Kitajsko ima tudi svoje slabosti. Kot pojasni sogovornik, so bile pogodbe o nakupu cepiva tajne, zato Srbija pred letom dni, ko ji je Kitajska poslala zaščitno opremo za boj proti virusu, ni vedela, ali gre za donacijo ali prodajo.
Po Vuksanovićevi interpretaciji je prodaja cepiv Srbiji v interesu, saj lahko z njo kot potencialna članica Evropske unije prodre na nova dobičkonosna evropska tržišča.
Srbskemu vzoru je sledila tudi Madžarska in marca postala prva članica Evropske unije, ki je kupila cepivo podjetja SinoVac.
Po Vuksanovićevem mnenju stoji za kitajskim modelom hitre distribucije cepiva in ostale zaščitne opreme tako imenovana »diplomacija mask« oziroma »diplomacija cepiv«. Po tej interpretaciji naj bi si Kitajska želela izboljšati globalni ugled, saj se je pandemija začela v Vuhanu. Sam izraz in njegova uporaba sta sicer nekoliko dvomljiva. Kitajska je namreč že v letih pred pandemijo povečala gospodarsko in politično udejstvovanje tako v državah globalnega juga kot tudi drugod, saj gre nenazadnje za drugo največje svetovno gospodarstvo. Ker se je Kitajska še posebej v Afriki trgovsko močno uveljavila in ponekod nadomestila zahodne države na mestu prve trgovske partnerice, je postala tarča očitkov o imperializmu, kar bi z nekoliko putinovskega cinizma zlahka označila kot projekcijo.
Zakaj se izraz »diplomacija cepiv« uporablja večinoma za države, kot so Indija, Kitajska in Rusija? Te naj bi imele večji nadzor, če ne tudi lastništvo nad podjetji in znanstvenimi ustanovami, ki cepiva razvijajo in izdelujejo, za razliko od zahodnih držav, ki so, če slepo zaupamo logiki prostega trga, praktično le zelo bogate stranke farmacevtskih podjetij.
Vuksanović na primeru Srbije razloži, da je s Kitajsko in Rusijo lažje trgovati, saj sta izkoristili neuspeh zahodnih farmacevtskih podjetij pri produkciji cepiv. Poudari tudi, da si Srbija želi graditi odnos z Vzhodom, ko ima za to priložnost.
Odziv vlad in medijev na bogatem Zahodu sledi že več let vidnemu odporu do Kitajske kot globalne velesile. Pandemija je tako samo zaostrila jezik, ki je vse bolj podoben tistemu iz časov hladne vojne. V svetu, v katerem ZDA več niso edina velesila, je bila Kitajski podeljena vloga antipola in vsi njeni – bodisi infrastrukturni ali humanitarni – projekti so komentirani izključno skozi prizmo širjenja vpliva in pospremljeni s sumničavostjo. Kot »kontra« kitajskim donacijam cepiv v soseščini se je oblikovalo celo zavezništvo QUAD – zavezništvo držav Japonske, ZDA, Avstralije in Indije. Te nameravajo razdeliti milijardo odmerkov cepiva podjetja Johnson & Johnson državam jugovzhodne Azije, da bi se tako povečalo zaupanje v zahodna cepiva in zmanjšal kitajski vpliv v tej regiji.
Del krivde za nastalo delitev med zahodnimi in vzhodnimi cepivi nosijo tudi mediji. Najbolj na očeh je bilo to nedavno, ko sta se Moskva in Washington medsebojno obmetavala z očitki, češ da vodita kampanjo proti cepivom drug drugega, tako da v medije načrtno plasirata zavajajoče podatke. Mediji morajo biti kritični, a ne razdvajajoči. Zoltán Kis poudari, da bi bilo lahko medijsko poročanje objektivnejše in tako pripomoglo k zmanjšanju »cepilskega« skepticizma.
Mi na Radiu Študent upamo, da z vsebinami pripomoremo k vsesplošni precepljenosti.
Južno hemisfero sta pripravila vajenec Vito in Antun.
Dodaj komentar
Komentiraj