Utišana Moria

Utišana Moria

Mnenje, kolumna ali komentar
Moria
2. 10. 2019 - 16.00
O požaru v migrantskem taborišču Moria in spremembah migrantske politike, ki mu bo sledila
 / 1. 10. 2019
 
V nedeljo je v Morii na Lezbosu izbruhnil požar, ki je terjal vsaj eno življenje. Mediji so kot razlago vzroka dogodka navajali besede policijskega načelnika Teodorosa Kronopoulosa, da naj bi požar podtaknili migranti sami, ki naj bi nato tudi ovirali in napadli gasilce. Ti naj bi se po besedah svojega sindikalista Georgiosa Dinosa “bali za svoje življenje”. Policija naj bi bila tako prisiljena uporabiti solzivec in razgnati jezne migrante. Nevladne organizacije pa so opozorile, da migranti, ki so bili priče dogodka, tega opisujejo bistveno drugače. Po njihovih besedah naj bi ogenj po vsej verjetnosti sprožil kratek stik. Gasilci so na kraj požara prispeli pozno, migranti pa so ga pred tem poskušali zamejiti sami, a jim je policija, ko je prispela, preprečila pomoč pri gašenju. Migrantom iz zaprtega dela taborišča, ki so v strahu pred ognjem poskušali razbiti vrata,  so preprečili izhod in vanje sprožili solzivec.

Razlike v pripovedih policije na eni strani in migrantov na drugi ne presenečajo. A tudi če odmislimo rasizem, ki tako očitno bije iz številnih novinarskih poročil o dogodku, nas lahko jezi dejstvo, da mediji niso niti poskušali o zgodbi povprašati koga drugega kot oblastne organe. Novinarski standardi vendarle narekujejo, da je treba pri poročanju o zgodbi navesti trditve vseh vpletenih strani. A stvar ni presenetljiva. Med drugim uveljavljeni novinarski standardi prav tako pravijo, da lahko z avtoriteto vednosti nek dogodek interpretira bodisi oseba na določeni funkciji bodisi strokovnjak s formalno izobrazbo. Ker anonimni migranti niso ne eno ne drugo, jih mediji po lastni logiki delovanja ne morejo prepoznati kot legitimnega sogovornika, ki kaj “ve”. Če jim v svojih prispevkih namenijo kaj prostora, jim ga zgolj toliko, da zapišejo njihovo čustveno izpoved, denimo o grozi in strahu, ki so ju občutili, tako da novinarska pripoved postane bolj vznemirljiva.

Požar sicer ni bil prvi požar v Morii, kjer je trenutno nastanjenih 13 tisoč migrantov, kar je več kot štirikratnik kapacitet taborišča. Učinkovita evakuacija v tako natrpanih razmerah seveda ni mogoča. Ta prenatrpanost pa ni samoumevna posledica velikega števila prihodov migrantov v državo, temveč specifičnih politik grških in evropskih oblasti. Od leta 2016, ko je Evropska unija s Turčijo sklenila sporazum o zadrževanju migrantov, velja, da morajo migranti, ki prispejo v Grčijo, za azil zaprositi na otoku, na katerega prispejo. Njihova prošnja se ne more obravnavati na kopnem. Migranti v času postopka otoka ne morejo zapustiti. Takšna politika je povzročila koncentracijo migrantov na otokih, kar je med drugim vodilo v izjemno podaljšanje obravnav njihovih prošenj. Tako morajo celo migranti, ki so prepoznani kot ranljivi, torej otroci, noseče ženske, starejši, bolni in podobno, ki imajo po zakonu prednost pri obravnavi, na prvi intervju čakati tudi po leto dni.

Grška vlada povozila sodišče, prosilci za azil ostajajo ujeti v taboriščih na otokih
 / 25. 4. 2018
Ranljive skupine migrantov po zakonu otok sicer lahko zapustijo, a morajo na ureditev nastanitve na kopnem čakati tudi po več mesecev. Številnim med njimi, ki poskušajo postopek prošnje za azil nadaljevati na kopnem, kar jim črka zakona omogoča, to preprečijo birokrati, ki jih napotijo na urade na otoku. Tako si morajo plačati drago pot na otok in nazaj zgolj zato, da se udeležijo intervjuja. Kljub temu da je aprila lani vrhovno upravno sodišče razsodilo, da je praksa omejevanja gibanja migrantov na otokih nezakonita, je bila le malo zatem sprejeta zakonodaja, ki je ponovno omejila svobodo gibanja migrantov.

Catch-22 (2019)
 / 30. 9. 2019
Migranti, ki so v dolgotrajnih birokratskih postopkih ujeti v logiko Kavlja 22, morajo v času procesa tako živeti v natrpanih taboriščih, kjer ni ustrezno poskrbljeno za dostojno bivanje in preskrbo. Na tako nevzdržne razmere so že večkrat opozorili, kar pa je privedlo do rasističnega postopanja policije in arbitrarnih pridržanj. Lani spomladi se je denimo med sto in dvesto migrantov iz Morie zbralo na Sapfinem trgu v Mitileni in mirno protestiralo proti pomanjkanju medicinske oskrbe, slabim življenjskim pogojem in dolgim azilnim postopkom. Ko jih je nasilno napadla skupina fašistov, je policija aretirala 122 migrantov in nobenega od napadalcev. Še nazornejša je zgodba 35 migrantov iz Morie, ki jih je policija aretirala v raciji poleti 2017. Po mirnih protestih migrantov je policija izvedla nasilno racijo v taborišču, predvsem v delu taborišča, kjer so nastanjeni afriški migranti. Eden od aretiranih je bil zaradi policijskega nasilja hospitaliziran.

Po skoraj enem letu je sodišče v Hiosu 32 od njih prepoznalo za krive povzročanja nevarnih telesnih poškodb policistom, za kar so dobili 26 mesecev odložene zaporne kazni. Šest mednarodnih nevladnih organizacij, ki je proces spremljalo, v svojem poročilu opisuje, da so bili migranti na procesu obravnavani nehumano, da so bila kršena nekatera načela pravičnega sojenja, denimo, da je imela obramba v povprečju zgolj 7 minut časa za govor nasproti 45-minutnemu govoru tožilca, da sodišče ni vsem zagotovilo prevajanja procesa v jezik, ki ga migranti razumejo, in podobno. Za tiste, ki so razumeli francosko ali angleško, prevajalci niso bili strokovno usposobljeni in niso sodelovali pri celotnem procesu. Kljub razsodbi, da nobeden med njimi ni kriv upiranja aretaciji, je sodišče zaustavilo preiskavo policijskega nasilja, saj naj bi bilo to upravičeno zaradi upiranja aretaciji. Po razsodbi so bili trije med migranti deportirani, eden od njih nezakonito, saj ni izčrpal pravnih možnosti v Grčiji. Proces o pritožbi na razsodbo namreč še poteka. Opisani primeri predstavljajo le majhen delež primerov rasistične in protizakonite obravnave, ki so je deležni migranti, še posebej tisti, ki si upajo na nevzdržne razmere opozarjati. Novinarsko poročanje v primeru nedavnega požara, ki je krivdo takoj naprtilo migrantom samim, je prav tako le še en odraz tovrstnega odnosa.

Grška vlada se je na nedavni požar odzvala z načrtovano premestitvijo 40 tisoč ljudi z otokov na kopno, predvsem pa z zaostritvijo azilnega postopka in kriterijev za uvrščanje v ranljive skupine, okrepitvijo mejnih straž ter s pospešitvijo deportacij v “varne države”. Tako naj bi do konca leta 2020 deportirali 10 tisoč migrantov v nasprotju s 1800 deportacijami v času prejšnje vlade. Vlada se tako na problematiko odziva po principu, ki še poslabšuje osebne situacije migrantov. Krajši azilni postopki in hitrejše deportacije namreč pomenijo manj možnosti pritožb na odločbe in slabše pravno varstvo migrantov. Načrtovani spisek “varnih držav” še dodatno odpira vrata možnostim kolektivne obravnave prosilcev za azil glede na državo izvora namesto glede na individualne situacije, kot to nalaga mednarodno pravo. Tudi če Grčiji uspe izvesti ambiciozen načrt razbremenitve natrpanih migrantskih taborišč, bo to storila na račun pravic številnih migrantov, ki bodo ob njegovem izvajanju deportirani v podobne ali še slabše okoliščine. Mediji bodo kljub temu lahko pisali o “ureditvi razmer” na grških otokih. Razbremenitev taborišč je sicer dvomljiva. Zgolj v septembru je namreč na grške otoke prispelo 3.500 novih migrantov.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness