Vrtoglavica vojne

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 3. 2022 - 16.00

Pogovr o tem kaj se je zgodilo v prvih urah Ruskega napada na Ukrajino
 / 24. 2. 2022
Govor nemškega kanclerja Olafa Scholtza bundestagu v nedeljo je gotovo ena najpomembnejših prekretnic v evropski diplomatski in vojaški politiki zadnjih desetletij. Scholtz je naznanil temeljit preobrat nemške politike, verjetno najostrejši obrat v zadnjih treh desetletjih. To pa je bil le uvod v sankcije in druge odločitve, ki so jih evropske države sprejele v odziv na ruski napad na Ukrajino. 

Nemčija je napovedala drastično povečanje obrambnega proračuna, ki bo od sedaj presegal v Natu predpisana dva odstotka bruto domačega proizvoda, kar pomeni dvig za tretjino. Za primerjavo, to je približno toliko, kot se je ameriški proračun za obrambo povečal v treh letih, med letoma 2001 in 2004, torej po 11. septembru in napadu na Irak. Država bo ustanovila poseben sklad, težek 100 milijard evrov, ki bo namenjen nakupu in razvoju nove opreme za bundeswehr. To je več, kot je Nemčija prispevala za grško dolžniško krizo, in desetkrat toliko, kot je lani nemška vojska porabila za novo oborožitev. 

Povečanje vojska v Evropi bo trend, ki se bo odvil v naslednjem desetletju. Takojšnje pa je oboroževanje ukrajinske vojske. Nemčija je prelomila s 70-letno politiko, da na območje oboroženih spopadov ne pošilja orožja, in bo ukrajinski vojski dala tisoč protitankovskih in petsto protiletalskih raket. Pet tisoč protitankovskih raket bo poslala tudi Švedska. A verjetno najosupljivejša je odločitev Evropske komisije, da bo za nakup orožja za Ukrajino namenila pol milijarde evrov. To je 2,7 odstotka nominalnega ukrajinskega bruto domačega proizvoda. Glede na velikost ukrajinskega gospodarstva je to več, kot znašajo obrambni proračuni vseh držav članic zveze Nato z izjemno ZDA. 

Ne nazadnje pa so tu finančne in gospodarske sankcije, ki so jih evropske države uvedle proti Rusiji. Te so precej ostrejše od pričakovanih. Najbolj dramatična je zamrznitev rezerv ruske centralne banke in nacionalnega premoženjskega sklada v evropskih finančnih institucijah. Njihov namen je Rusiji onemogočiti, da omili učinek sankcij na svoje gospodarstvo z ogromnimi rezervami, ki si jih je prav v pričakovanju zahodnih sankcij država nabirala zadnjih osem let. Cilj je ruski centralni banki onemogočiti, da prepreči padanje vrednosti rublja. Centralna banka se pri finančnih operacijah zanaša na infrastrukturo finančnih trgov zahodnih držav, ki pa so pod jurisdikcijo teh držav. Kako hitro poteka trganje gospodarskih vezi, priča usoda evropske podružnice največje ruske banke Sberbank, ki je včeraj napovedala zaprtje. Padanje rublja pa je v Rusiji že povzročilo hudo bančno paniko, kar naj bi, če se kalkulacije na Zahodu izidejo, v Rusiji povzročilo tudi politično krizo, podobno kot je finančna kriza leta 1998 vodila v upad moči Borisa Jelcina. 

Vsa našteta področja pričajo o tem, da so evropske države med vikendom drastično zaostrile svojo politiko do Rusije. Do tega verjetno ne bi prišlo, če bi bila ruska vojska v Ukrajini tako uspešna, kot je bila pred osmimi leti na Krimu. A ruska vojska, ki se do sedaj v svoji agresiji na Ukrajino ni posluževala tako obsežne uporabe težke artilerije, kot ji narekujejo njena doktrina in izkušnje, ni uspela zlomiti odpora ukrajinske vojske. Utrpela je znatne izgube, ukrajinska vojska pa je v uspehu našla motivacijo za še srditejši odpor. Vojna je vsaj za zdaj utrdila tudi politični sistem v Ukrajini in predvsem predsednik Volodimir Zelenski je s tem, da v nevarnih razmerah ostaja v Kijevu, močno povečal svojo legitimnost. 

Evropski voditelji in evropska javnost povsem razumljivo na Ukrajino gledajo z vedno večjo naklonjenostjo. Ta izhaja iz moralne upravičenosti ukrajinske strani, ki se brani pred očitno rusko agresijo, in pa ugotovitve, da je ukrajinsko vodstvo dovolj močno in sposobno, da uporabi pomoč z Zahoda. Pomemben element tako za javnost kot tudi voditelje je psihološki občutek, da delujejo skupaj in so s tem, ko so se povezali, postali močnejši od vsote sestavnih delov. Tudi cinični politiki, ki sami črpajo moč iz družbene atomizacije, sami niso imuni na občutek spoznanja, da je v slogi moč, in na elan ob spoznanju, da sodelujejo pri zgodovinsko pomembnih odločitvah. Ne nazadnje pa so v Ukrajini opazili tudi rusko šibkost. Iz vsega tega izhaja tudi veliko večja pripravljenost, da Ukrajino podprejo z orožjem, in pa vse več govorjenja, da je edina rešitev zamenjava politične garniture v Kremlju. Vse to v geopolitičnem smislu pomeni drastično zaostrovanje konflikta z Rusijo. Vprašanje je, koliko samorefleksije glede teh odločitev obstaja v Evropi, sploh v zadnjih dneh.

Logika vojne ruski strani diktira, naj uporabi več ognja, kar pomeni več žrtev in poglobitev sovražnosti tako na politični kot tudi čisto osebni ravni. Z eskalacijo intenzivnosti vojskovanja se bodo poglobile tudi dolgoročne politične in družbene posledice vojne, možen nabor poti, ki bi vodil v mir, pa se bo zožil. Vojna bo s tem postala vse bolj neobvladljiva, nepredvidene posledice vojne pa vse bolj številne. Pomislimo zgolj na precej očitno vprašanje nadzora nad proliferacijo precej naprednega lahkega orožja. 

Najimenitnejša manifestacija posledic vojne v državah Evropske unije je za zdaj več kot pol milijona ukrajinskih beguncev. Nedvomno pozitivno je, da so deležni spoštljive obravnave, kar pa je v evropski migrantski politiki očitna izjema. Izjave o pravih in civiliziranih beguncih, kot so jih izrekli tudi ministri slovenske vlade, pričajo o rasizmu, ki vsaj desetletje zaznamuje evropsko soočanje z migrantskimi tokovi iz držav globalnega Juga. A klub svetlejši polti Ukrajincev je treba dvomiti o tem, ali bodo ti begunci čez leto, ko bodo begunski centri še vedno polni, intenzivnost spopadov v Ukrajini manjša, stroški za evropske države pa večji, še vedno sprejeti s tako dobrohotnostjo.

V tem se spet izkazuje dolga zabloda politike Zahoda do Ukrajine, da ji daje obljube, ki jih ni pripravljena izpolniti tudi v njihovih logičnih zaključkih. Zadnje poglavje te politike je ponujanje članstva Ukrajine v Evropski uniji, ki bo še zaostrila odločnost Rusije, da Ukrajino destabilizira. Rusija je bila že sedaj ekonomsko in politično prešibka, da bi Ukrajino in njene prebivalce prepričala, naj se z njo tesneje povežejo. Grmenje raket, ki v tem trenutku padajo v ukrajinskih mestih, so dokaz tega, kaj je Rusija ali vsaj ruski predsednik Vladimir Putin pripravljen storiti, da prepreči ukrajinsko integracijo v zahodno geopolitično interesno sfero, ki seveda a priori izključuje Rusijo samo. Tudi če bi Evropa bila pripravljena resnično odgovoriti na tako zaostrovanje, je to zgolj recept za novo hladno vojno. 
 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness