Vsem ludem vejdeča kurba

V ponedeljek je bil dan reformacije. V Prekmurju je potekala slovesnost v njeno počastitev, na kateri je bilo govora predvsem o slovenskem narodu, njegovem težkem boju za samostojnost in njegovem največjem hrepenenju - povezati in združevati. Primož Trubar naj bi bil prvi, ki je zapisal slovenski jezik in se boril zanj. Naj bi celo prvič uporabil besedo Slovenec. Nedvomno je torej čas reformacije za razvoj slovenskega naroda bistvenega pomena.

Nič presenetljivega ali novega ni, da se narodom ustvarja mitološke izvore in išče korenine kar najdlje v preteklosti. Podobno velja za jezik. Ta je v razumu nacionalistov konstitutiven del naroda, neločljivo povezan z njim. Vendar jezik in etnična pripadnost v svojem razvoju nikakor ne sovpadata - tako ne moremo nikakor iskati kontinuitete med naprimer karantansko skupnostjo, ki naj bi govorila jezik, predhoden današnjemu, če ne že kar praslovenščine, in današnjim slovenskim narodom. Različne etnije so namreč prevzemale in opuščale jezike, ki pa tudi sami v svojem razvoju nimajo kontinuitete. Ta se vselej vzpostavi šele za nazaj.

Poglejmo si čas reformacije. Zavesti o skupnem slovenskem narodu preprosto ni bilo, pripadnost skupnosti pa je temeljila na pripadnosti deželi - naprimer Štajerski, Koroški, Kranjski. Sem je sodila tudi hrvaščina, kakor je zapisal sam Trubar: "Kedar ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori - drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati..." Trubar si je za svoj Katekizem izbral kranjski jezik, ker je menil, da bo tako najlažje razumljiv vsem ‘Slovencem’. Vendar takrat beseda Slovenec ni označevala naroda Slovencev, saj se je narodna zavest oblikovala mnogo kasneje. Dojemanje Slovencev je jasno izraženo v uvodu v Zimske urice Adama Bohoriča, kjer jih obravnava kot del slovanskega naroda. V začetku 19. stoletja Kopitar napiše Gramatiko slovenskih jezikov na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, kar jasno pokaže, da še tako dolgo po reformaciji slovenščine niso dojemali kot samosvojega jezika, temveč kot nadpomenko različnih jezikov, ki danes veljajo za dialekte. Zavest o slovenskem narodu se je rodila šele z 19. stoletjem in še to sprva zgolj med intelektualci in meščanstvom. Če bi še sredi 19. stoletja vprašali kranjskega kmeta, za kaj se ima, bi odgovoril, da je Kranjec ali da je podložnik cesarja.

Če bi torej začetke narodne emancipacije iskali v času reformacije, ko niti med intelektualci ni bilo nikakršnega poskusa, da bi prebivalce slovenskega etničnega ozemlja videli kot slovenski narod, bi morali zgodovino postaviti na močno natezalnico. Gotovo je dejstvo, da so Trubarjeva dela in dela drugih protestantov igrala pomemben vir kasnejšim jezikoslovcem pri izumljanju pisnega jezika slovenščine in njenih pravil. Vendar so se pravila, kje zamejiti jezik, iz česa se je jezik razvil, postavila za nazaj in na silo. Meja med dialektom in sosednjim jezikom je v veliki meri notranjejezikovno arbitrarna in odvisna od politične konstalacije. Prevelika pozornost jeziku pri iskanju narodovih korenin pa sicer tako ali tako ni na mestu, saj jezik in narodna pripadnost nikakor ne sovpadata nujno - v iskanju primera nam ni treba daleč: Avstrijci se imajo za drug narod kot Nemci. Da pa se tudi sama narodna pripadnost lahko v zelo kratkem času spremeni, lahko vidimo ob Anschlussu, ko se je večina Avstrijcev naenkrat prelevila v Nemce.

Nacionalizem selekcionira preteklost, ki jo vključi v svojo dediščino, skuša jo narediti privlačno za sodobnike, prilagaja jo svoji narodni identiteti, s tem pa zgodovino dejansko spreminja. Kot zapiše Božidar Jezernik, dediščina “projicira sedanjost nazaj in preteklost naprej”. Pomemben element takšne dediščine so tudi nacionalni prazniki. Dan reformacije je v Republiki Sloveniji dela prost dan od leta 1992. Letnica ni naključna. Kdaj naj bi bila reformacija s svojim poudarjanjem individualizma in trdega dela primernejša za narodno slavljenje kot prav po osamosvojitvi, v času obnove kapitalizma in liberalne demokracije: individualizem kot Velika zgodba zahodne demokracije, trdo delo kot mit rojstva in pogoja kapitalizma.

Letos se je proslave udeležil cvetober Slovenstva s predsednikom države na čelu. Ceremonija je bila sicer gotovo v nasprotju s pridiganjem protestantov, ki so zahtevali individualno, intimno vero in nasprotovali njenim zunanjim manifestacijam. Morda bi danes Primož Trubar podobno pridigal zoper takšne proslave in njihove udeležence, kot je v svojem času zoper zidavo cerkva in njene pobudnike:

“Undu se je tudi ena vsem ludem vejdeča kurba, tej so djeli Šavleča Katerina, inu na duva Margeta Hudakončevka inu en muj stric Gregor Trubar malinar — le­ti tri so se udi veden svetili inu pravili, koku se nim divica Marija perkazuje inu hoče imejti, de se na Silevici ni en nunski klošter sezida. S tejm pravlenem so tudi h ti cerkvi dosti vanta inu živine perpravili. Od tiga so farji inu cehmojstri dobru lebali…”