Vsi so Slovenceljni vejli

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 8. 2022 - 16.00

Pred koncem lanskega leta smo se nekateri pošteno nasmejali ob iluzorni želji takratnega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, ki je na televiziji Planet TV ob predstavitvi stranke Konkretno dejal – citiramo: »Moramo nekaj storiti, da nas bo čez desetletje tri milijone, ne pa dva, ampak zaradi tega, kar se bo dogajalo v Sloveniji, ne s priseljevanjem.« Konec citata. To, kar naj bi se dogajalo v Sloveniji, lahko razumemo kot odgovor na umotvor z imenom demografsko vprašanje. Nekdanja vlada pod vodstvom Janeza Janše je Počivalškovo željo začela uresničevati z dolgo pričakovano ustanovitvijo urada za demografijo. Njegova ustanovitev je bila – zlasti zaradi povezave z zakonom o dolgotrajni oskrbi – ob podpisu koalicijske pogodbe sicer zahteva Demokratične stranke upokojencev Slovenije.

Zakaj ne potrebujemo demografskega sklada?
 / 18. 6. 2019
Demografski urad je svoja vrata končno odprl nekaj dni pred aprilskimi volitvami: po kapitulaciji DeSUS-a v ospredju delovanja urada niti na deklarativni ravni ni bila več blaginja starejših, temveč »spodbujanje družinskega življenja, lepote materinstva in očetovstva ter spodbujanje veselja do življenja«. Tako je ob imenovanju namreč dejal vršilec dolžnosti direktorja urada Danilo Lončarič, sicer občinski svetnik Slovenske demokratske stranke v občini Makole. V skladu z vsebinsko usmeritvijo, ki jo lahko zvedemo na reševanje slovenstva pred izumrtjem, so se v pisarne na uradu vselili kadri blizu vladajoče stranke, med njimi tudi klerikalni komandant Aleš Primc.

A ob menjavi vlade ni trajalo dolgo, preden je kadrovski kabriolet povozil tudi demografske brigade za reševanje slovenstva. Po junijski napovedi je demografski urad omagal sredi julija, minister za delo Luka Mesec pa je kot argument za ukinitev navedel izprijenost konservativne ideologije spodbujanja rodnosti in poveličevanja tradicionalnih družinskih vrednot. Pričakovani Meščevi odločitvi o ukinitvi urada je sledil pogrom desnosučnih medijev; govorili so o tragičnih statistikah negativnega naravnega prirasta in krivdi nove vlade za samouničevalnost slovenskega naroda. Negativni naravni prirast v tem konservativnem in populističnem kontekstu pomeni največjo grožnjo slovenski prihodnosti. Če je razumevanje demografije in njene funkcije na desni pospremljeno s pobudami za reproduktivno opolnomočenje naroda, je razumevanje te vede na levici prečiščeno in neradikalno. Res je, da je bil demografski urad v izvorni sestavi tovarna konservativne ideologije, a bi lahko to ideološko usmeritev zamejili s spremembami namembnosti urada. Utemeljitev Luke Mesca ob ukinitvi urada je v srži ravno tako populistična, saj bistva uporabe demografije v politične namene niti ne načne.

Demografija je v osnovi namreč statistična veda, ki je bila v času razsvetljenstva zasnovana kot instrument nadzora nad prebivalstvom državnega teritorija. V tem oziru demografija služi upravljavcem lastnine ali delovne sile. Z uporabo podatkov o rojstvih, smrtih in gibanju prebivalstva deluje kot orodje v rokah vladajočega razreda, da bi ta lahko še naprej nadzoroval in usmerjal delovno silo k ustvarjanju največjega možnega dobička. Poleg tega demografske metode delujejo na podlagi ločevanja na moški in ženski delež prebivalstva in starostne strukture, s čimer je analitikom omogočeno razpolagati s statističnimi podatki o številu rojstev, potrebnih za obnavljanje in izboljševanje delovne sile, glede na število smrti. To monogamno razumevanje človeške reprodukcije docela sovpada s patriarhalno katoliško etiko. Zgodnji demografi so bili torej ključni del operacijskega modusa razsvetljenske države.

To ne pomeni, da moramo obstoj institucije, kot je demografski urad, razumeti strogo z ozirom na zgodovinski izvor demografske vede, moramo pa izvor demografije vsekakor upoštevati ob vsakršnem diskurzu o sorodni tematiki. Poveličevanje tradicionalnih družinskih vrednot, o katerem so govorili na ministrstvu pod vodstvom koordinatorja Levice Luke Mesca, je samo reproduktivni pogoj za kampanjsko obnavljanje delovne sile, ne pa tudi osrednji namen politične uporabe demografije. Namere desnice ob ustanovitvi demografskega urada so glede na njen politični opus pravzaprav popolnoma zdravorazumske. Temeljito obnavljanje delovne sile, ki bo ustvarjala dobiček, je pogojeno s »spoštovanjem slovenske tradicionalne družinske enote«, kar je stara vlada navedla med cilji urada. To lahko ponazorimo z demografsko mersko enoto: demografska stabilnost družbe se meri s številom otrok, ki jih rodi ženska. Desničarski imaginarij tako poveličuje žensko zmožnost za rojevanje v patriarhalni družini. Med sodobnimi konservativnimi misleci vlada konsenz, da je demografsko stabilna družba tista, ki premore koeficient 2,1 otroka na žensko. Da bi vsaka slovenska ženska resnično rodila nekaj več kot dva otroka, pa je potrebno omejiti ženske reproduktivne pravice – šele tu nastopi indoktrinacija v tradicionalni miselni okvir, o kateri je populistično razglabljal Mesec.

Kljub temu da smo demografske ambicije slovenske desnice, začenši s tremi milijoni Zdravka Počivalška, označili za zdravorazumske, imajo te precej omejen intelektualni domet. Ob razpravah desnice o nizki rodnosti v Sloveniji se pogosto uporablja cankarjanska prispodoba hlapčevanja zahodnoevropskim narodom ob nezmožnosti narodne reprodukcije. Prvo protislovje te sinteze so demografske slike držav, kot sta denimo Nemčija in Avstrija, ki imata prav tako negativni naravni prirastek. Njuno velecenjeno gospodarstvo podpira tuja delovna sila, ki jo moramo desnici na ljubo imenovati begunci in migranti.

Pri izkoščičenju drugega paradoksa nam je v pomoč postulat Friedricha Engelsa, da je v družini – najmanjši ekonomski celici – oče buržuj, mati in otroci pa proletarke.

Otrok in žensk je v Sloveniji več kot moških, zatorej bi po logiki desnice ob ugodnih rezultatih delovanja demografskega urada več kot dve tretjini slovenskega naroda hlapčevali še naprej. Preostali, moški delež pa bi verjetno – zavoljo nagle privatizacije – služil tujim multinacionalnim korporacijam. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! – pa še to brez nacionalističnega diskurza, ki bi bil smotrn samo, če bi lastno delovno silo uporabljal za izboljševanje državne lastnine.
Glede na katastrofalne napovedi okoljskih posledic prenaseljenosti se morebitno izumrtje našega naroda ne sliši pretirano apokaliptično. Slovenska demografija ni prilagojena boju proti podnebnim spremembam, ampak nacionalizmu – pa še v tem smislu hlapčuje tujim kapitalistom. Aleš Primc in njegova farizejska druščina bodo svoje klerikalne solze morali točiti še naprej.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.