V Westminster, da me zopet križajo, bi se glasil svetopisemski odgovor Jeremyja Corbyna na “Quo vadis”, ki mu ga je v naslovu komentarja izpred dveh tednov zastavil Igor Jurekovič. Današnja kontrakritika predsednika britanskih laburistov navkljub uvodnemu poigravanju nikakor ne želi slikati kot kakršnegakoli odrešenika, njen cilj je predvsem preizprašati argumentacijo Jurekovičeve kritike in politično logiko, iz katere izhaja.  

Čeprav je laburistična stranka nastala kot stranka delavstva, so njene institucije vedno skrbele, da najbolj radikalnim delom levice ni uspelo zasesti odločilnih pozicij moči. Vse od leta 1907, ko so vodstva največjih britanskih sindikalnih organizacij ustanovila stranko, je bila izbira vodstvenih pozicij povsem v domeni njenih predstavnikov v parlamentu. “Parlamentarizem”, izraz, s katerim je Ralph Miliband opisal to prednostno vlogo, ki jo je organizacija naklonila pravnemu redu, ne cilja zgolj na toleriranje parlamentarnih konvencij in modusov delovanja, marveč na njihovo absolutno spoštovanje.

Sindikalna vodstva, katerih primarni namen pri ustanovitvi stranke je bil pridobitev parlamentarnega zastopstva, so bila prav tako povsem predana tej strategiji. Potencialni izvor napetosti je bil tako vgrajen v strukturo organizacije že od samega začetka. Po eni strani je želja sindikatov po takojšnjemu izboljšanju materialnih pogojev svojega članstva, znotraj omejitev kapitalizma, diktirala nujnost boja za poslanska mesta v parlamentu. Po drugi so povezave z organizacijami industrijskega delavstva, vgrajene v vse nivoje strankinega delovanja, ustvarile potencialni prostor za radikalne zahteve in boje, ki so preizpraševali samo naravo in obstoj kapitalističnega produkcijskega načina.

A čeprav so se trenutki uspehov tovrstnih bojev ter socialistična vizija družbe zapisali v ustanovne dokumente laburistične stranke, med drugim “skupno lastništvo sredstev za produkcijo, distribucijo in menjavo”, strukture moči v stranki niso nikoli presegle osredotočenosti na kratkoročno delovanje. Imperativ doseganja takojšnjih volilnih uspehov je zatrl večino latentnih napetosti med sindikalnimi in parlamentarnimi vodstvi, to “zavezništvo” pa je efektivno onemogočilo večino radikalnega delovanja ostalih delov organizirane levice. Znotraj stranke je organsko prišlo do polarizacije na laburistično levico in desnico, odnos, v katerem so zahteve levice na koncu vedno popustile diktatu volilne uspešnosti in enotnosti.

V sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja je levica znotraj stranke le začela večati svoj vpliv, pri čemer je ključno vlogo igrala radikalizacija sindikatov. V parlamentarnem delu stranke se je to odražalo v vse večji podpori Tonyju Bennu, ki je odločno podprl odpor sindikatov proti politikam takratne konservativne vlade. Odstop te vlade leta 1974, zaradi vztrajne stavke rudarjev, je pospešil formacijo zavezništva radikaliziranih sindikatov ter volilnih okrožij, ki so podpirala Benna. Koalicija je do leta 1981 znotraj stranke izborila prvo serijo reform, ki so ciljala na demokratizacijo procesa določanja vodstva. Navkljub dosežkom te leve koalicije se struktura moči v stranki ni drastično spremenila. Članstvo je sicer dobilo nekaj glasu pri izbiri, a je sam volilni mehanizem ostal nastavljen v prid poslancem v parlamentu.

Eden izmed diskurzov, perpetuiranih v Corbynu nenaklonjenih medijih, je, da njegovo vodstvo stranke pomeni “vrnitev v osemdeseta”, ko so se laburisti domnevno obrnili preveč v levo. To jih je vodilo v serijo volilnih porazov, dokler stranke ni rešil New Labour z Blairom na čelu. Tudi če verjamemo temu narativu, je veliko bolj politično produktivna primerjalna analiza situacije danes in obdobja njegovega mentorja Tonyja Benna pred več kot tridesetimi leti.

Benn je svoje kampanje in poskuse reform izvajal v trenutku, ko so neoliberalni prijemi šele začeli prevzemati britansko politiko. Centralne institucije povojne socialdemokratske ureditve kot denimo nacionalna ekonomija, socialna država, kolektivna pogodba, vključenost sindikalnih organizacij v politike industrije ipd. so še vedno obstajale, čeprav so bile na udaru. Corbyn, po drugi strani, je vodstvo stranke prevzel v času, ko je neoliberalna politika že prevzela Britansko državo (kot tudi samo laburistično stranko) ter iz nje izgnala večino socialdemokratskih prvin. Za povrh so desetletja neoliberalne ekonomije odpravila materialno osnovo za zagotovitev javnega dobrega ali vsaj zmerno pravične, regulirane, redistributivne nacionalne ekonomije.

Kratkoživ politični uspeh Edwarda Milibanda, ki je prekinil dominacijo New Labourja, a je zapadel v ustaljene socialdemokratske tirnice, lahko služi kot potrditev te teze. Corbyn je prvi, ki se je kombinacije teh materialnih pogojev in strankine strukturne tendence k parlamentarizmu lotil s politiko, ki je vlogo levice na novo artikulirala navkljub opisanim pogojem in zgodovinsko inercijo, ne zaradi njih.

Jurekovič v svoji kritiki sicer omeni medijsko gonjo proti Corbynu, a zanemari njene politične učinke na kreatorje mainstream levega diskurza. V medijski krajini, kjer je Corbynu naklonjen zgolj marginalen levi tisk tipa Morning Star, glavni učinek “Projekta Strah” ni prepričevanje tiste javnosti, ki že v izhodišču ni naklonjena laburistom pod Corbynom. Njen cilj je na svojo logiko zvesti levi pol komentariata, ki se nato namesto s kritiko pogojev, s katerimi je levi pol laburistov soočen, ukvarja z izvedljivostjo njihovih politik in uredb pod temi pogoji. Ta del javnosti nato v imenu kritike iz leve reproducira obstoječe kontradikcije tako znotraj laburistične stranke kot na občem polju političnega boja. Obrat iz leve proti sredini, ki ga je v poročanju in analizi laburistov po Brexitu izvedel “ljubljenček britanske levice” Owen Jones, je denimo eden izmed bolj vidnih simptomov omenjene logike.

Krtitika Corbyna z levice, upoštevajoč opisane strukturne pogoje in zgodovinske razloge za krizo laburizma, bi tako morala stopiti korak dlje in vstran od sicer dokaj legitimne kritike manjka političnega know-howa. Gotovo bi moral kot vodja stranke z ekipo bolj ostro in odločno nastopiti proti desnemu polu stranke in levega poenotiti, čeprav ni zagotovila, da bi to samo na sebi pripomoglo k javnomnenjski uspešnosti Labourja. Kaj šele, da bi odpravilo strankine interne kontradikcije. Tega bi se moral lotiti z reformnim projektom, kakršnega stranka ni videla že vsaj zadnjih 30 let. Glede na čas in pogoje, v katerih je Corbyn prevzel stranko, pa se to zdi še kanček bolj nerealistično kot pričakovati, da bo vnos nove paradigme v laburistično politiko v letu in pol porodil volilno zmago.

Prav osredotočanje na parlamentarizem neizogibno vodi do tega, da na neki ravni zanemarimo vrednotenje premikov, ki jih je levi pol laburistov napravil na relaciji med stranko in civilno družbo. Sem štejemo lahko vse od radikalizacije in ustanovitve novih sindikatov, izgradnje platforme Momentum, povezovanja s stanovanjskimi in prostorskimi iniciativami do krepljenja protivojnega gibanja in gibanja za pravice migrantov. Na vseh teh področjih bi morali narediti še veliko več, a v kontekstu grajenja levice na ruševinah preteklih porazov, z vsemi kontradikcijami, ki ob tem pridejo, so dosežki na teh področjih ne zgolj pomembnejši, temveč tudi trajnejši kot volilni uspehi.

Glede na to, da je Theresa May danes oznanila predčasne volitve v Veliki Britaniji osmega junija, bo navkljub zapisanemu vprašanje izvoljivosti ostalo dominantni faktor, po katerem se bo ocenjevalo Corbynovo sposobnost. Glede na spore v stranki ter medijsko podobo, ustvarjeno na tej podlagi, bi bilo naivno napovedovati čudeže. Tudi če Corbyn ostane na vodstvenem položaju do konca mandata, je zelo malo verjetno, da mu bo v tem času uspelo razrešiti večino strankinih internih problemov, k čemur slab volilni rezultat gotovo ne bo pripomogel. Namesto tega bi bilo vredno pozornost nameniti vsem okopom in trdnajvam, ki jih je pomagal zgraditi znotraj civilne družbe. Ali bo “žezlo” levega laburizma sploh lahko predal komu sposobnejšemu, pa je glede na "know-how" njegovih političnih nasprotnikov precej zahtevno vprašanje.