Včeraj je bil “dan, ko smo pregnali okupatorja in je prišla svoboda”. (Janez Janša)

Jutri bo dan, ko bosta “moč in svoboda” pripadla “ljudstvu”. (Zoran Stevanović)

Življenje slovenske nacije ni nič drugega kot eno samo stremljenje k svobodi. Nič drugega kot ujetost v položaju nesvobode, ko svoboda prihaja. Kakor so se dedje borili za svobodo od okupatorja, tako so se očetje borili za svobodo od enakosti. Za kaj se borimo mi?

Lahko se borimo za to ali ono svobodo: od diktature, od PCT ukrepov. Za svobodo medijev, za svobodo odločanja o lastnem telesu. Za karkoli in proti čemurkoli nam pade na pamet. Toda ne glede na to, za katero in kakšno svobodo se borimo, se naš boj vedno izjalovi.

Diktatura ne postane nič šibkejša. Šele takrat, ko se borimo, se v vsem sijaju pokaže kot zares diktatorska. Mediji, namesto da bi postali bolj svobodni, z vsakim rahljanjem jarma trde discipline vzgojijo še hujšo požrešnost od tiste, s katero so se prazno bahali, vpeti v jarem. Naša telesa z vsako osvoboditvijo le prehajajo skozi nove in nove, vedno bolj nakičene, a nič manj zaprte sobane oblasti. 

V trenutku, ko nastopi osvoboditev, vsakič ugotovimo, da je nova svoboda le drug obraz prejšnje nesvobode. Da smo na mestu, na katerem bi morali zaživeti svobodo, ustvarili le novo pomanjkanje svobode. Na tem mestu je levica skozi zgodovino padala in propadala, do točke, ko se zdi, da enostavno ne želi več odgovoriti na vprašanje: “Za kaj se borimo?” Vsak odgovor na to v sebi namreč že skriva svoje nasprotje. Borimo se proti diktaturi, dobimo diktaturo. V tem je razlog, da levica zlahka izrazi tisto, proti čemur se bori, a ne tistega, za kar se bori. Zato lahko ceremonialne predstave jenullov, ki naj bi kljub glasnemu priznavanju lastne obsojenosti na propad vseeno služile višjim namenom, v resnici nudijo le poceni refleksijo tistega, proti čemur so. 

Desnica pa je jasna: “Za kaj se torej borimo? Za svobodo koga ali česa se borimo?” Janša in Stevanović, vsak na svoji strani, v tem trenutku nedvomno glavni figuri boja za svobodo na Slovenskem, v en glas: borimo se za svobodo. Za moč in svobodo. Borimo se za svobodo svobode.

Stevanović ni trojanski konj Janeza Janše, ampak paradni konj svobode. Je ubogi vranec, ki ga je osedlala svoboda, ko ni mogla najti primernega lipicanca.

Sredini protestniki svobode zagotovo ne bodo konstituirali, je dosegli kot končen cilj. Četudi bi po v tem trenutku nepredstavljivem scenariju vlada denimo odpravila pogoj PCT kot obvezo in tako naprej, bi množice vedno čakala naslednja prisila, naslednja omejitev svobode, naslednje dejanje diktature. In boj za svobodo bi moral iti naprej. V doseganju oprijemljivih ciljev ni svobode množic.

Tam je ni, ker ljudje nismo po naravi svobodni. Ni je zato, ker se ne rodimo svobodni in bi morali v boju proti nečemu nam zunanjemu svobodo zgolj pridobiti nazaj, preiti v stanje, ko je vsak svoboden. Tako stanje ne obstaja. V sredinih množicah svoboda zaživi zgolj kot svoboda v najbolj neposrednem momentu. Svobodni smo lahko le v tem, da hočemo biti svobodni. Le v tem, da smo na poti k svobodi, ki je nikdar ne moremo doseči. 

Svoboda množic je v trenutku, ko gredo na ulice. V tem, da gredo ven, si snamejo maske, se derejo, pripovedujejo pravljice ali občasno kaj komu vržejo in se tako ali drugače zoperstavljajo diktaturi policije - v tem je njihova svoboda. Vsako nasilje diktature, ki se mu s svojimi telesi ponosno nastavljajo, njihovo svobodo udejanja in ne preprosto krati, kakor se zdi na prvi pogled. Vsak napad, ki ga izkusijo, pa naj bo fizičen ali verbalen, je zgolj potrditev njihove svobode. In, mimogrede, zato je tudi vsak napad nanje nesmiseln ter sam sebi v škodo.

Iz istega razloga, kakor so množice lahko svobodne le v svobodi in bi v trenutku oblikovanja trajnejšega pozitivnega cilja ali nenazadnje političnega telesa razpadle, bo svoboda nekega dne skočila s hrbta svojega paradnega vranca. Ali bo na Stevanoviću jezdila vsaj do volitev, tako ni odvisno zgolj od zunanjih okoliščin - med drugim stanja epidemije in vladnih ukrepov. To je morda celo prej pogojeno s tem, ali bo Stevanović skušal ustanoviti klasično stranko in tako ubil moment udejanjanja svobode kot svobode ter porazil samega sebe.