Ob porastu prekarnih oblik zaposlitve smo začeli včasih idealizirati klasično proletarsko zaposlitev, v kateri delavec s šefom podpiše pogodbo o podreditvi za točno določenih osem ur dnevno v zameno za točno določeno plačilo, v paketu pa pridejo zakonsko določene, vnaprej jasne pravice in obveznosti ene strani do druge. To se nam je ob vseh problemih s prekarnim delom začelo prikazovati kot tista od možnosti, ki je poštena in neizkoriščevalska. Zahteva sindikatov, socialdemokratskih politikov in levih komentatorjev glede prekarnega dela je, naj prikrita zaposlitev postane odkrita. 

To je razumljivo, saj je formalna samozaposlenost predvsem orodje delodajalcev, da se znebijo svojih zakonsko določenih obveznostih do delavca. Klasični proletarec, ki točno ve, kakšen bo njegov dohodek konec meseca, je postal privilegiran v primerjavi s prekarcem. Prekarcu pred nadrejenim ni treba dokazovati bolezni z zdravniškim opravičilom, ampak to je zato, ker za bolniško odsotnost ne bo plačan, tako da dejansko večkrat dela bolan.

Toda proletarski položaj je ob vseh pravicah v primerjavi s prekarnim delom že sam problematičen. Trajajočemu podrejenemu delovnemu odnosu so v bolj iskrenih časih rekli hlapčevstvo, pri čemer je bilo vseeno, ali je hlapec za preživetje ubogal veleposestnika ali malega kmeta. Socialistično gibanje je nastalo prav zato, ker so v nova industrijska središča potisnjeni delavci prepoznali nesvobodo svojega hlapčevstvu podobnega razmerja do kapitalistov. Tako je z zgodovinske perspektive komično, da se sindikati danes borijo za vrnitev v to razmerje, čeprav je zdaj to glede na vsiljeno alternativo razumljivo.

Nekateri so postali prekarci po sili razmer in bi iz znanih razlogov veliko raje imeli delavske pravice in delavske dolžnosti. Ampak obstajajo tudi taki, ki so se zavestno odločili za vstop v prekariat. Če se tega slučajno niso zavedali prej, so v sindikatu Mladi plus to spoznali, ko so poskušali organizirati dostavljalce platformnih podjetij Wolt in Glovo. Mnogi dostavljalci so že prej opravljali nizko plačana dela, zraven pa so imeli prej za šefe še male tirane. Ostali so migranti, ki se z delom preko aplikacije skušajo izogniti rasistični obravnavi drugih delodajalcev. Oboji so raje v stiku z neosebnim delodajalcem preko aplikacije. 

Sindikalni aktivisti tistim, ki odločitev o prekarni zaposlitvi sprejmejo zavestno, lahko dopovejo, da dejansko so pod nadzorom in da se ne morejo odločati zares avtonomno. Ampak pri Woltu ti šef vsaj osebno ne stoji tik za vratom in gleda pod prste. Tu šteje samo, da je delo na koncu opravljeno. Tako kot so cilji sindikata z zahtevo po kolektivni pogodbi in dolgoročneje po prepoznanju obstoja delovnega razmerja logični, je jasno tudi, od kod skepsa dostavljalcev do sindikalnih pobud. Res so naivni, če sami verjamejo, da so dejansko samostojni podjetniki in poslovni partnerji Wolta, niso pa neumni, če nočejo biti proletarci. 

Poleg obljube avtonomnosti platforme vabijo delavce in uporabnike tudi s propagando, da gre pri platformi za nekaj skupnostnega. Uber se je najprej reklamiral kot platforma za deljenje vozil, preko katere lahko voznik še malo zasluži. Airbnb se je predstavljal kot platforma za couchsurfing, preden se je izkazal za sredstvo gentrifikacije.

Očitno je videz avtonomije in skupnosti privlačen, vsaj toliko, da se ne bodo hoteli vsi mobilizirati v boju za vrnitev v klasični proletariat. Nekateri so raje freelancerji. Morda bi sindikalisti ob širjenju zavesti, da je avtonomija v tej vrsti zaposlitve samo navidezna, morali tudi zahtevati ureditev, v kateri bo nadzor nad lastnim delom resničen. Trenutno hkrati z razlago podrejenega položaja delavcem ponujajo samo drugo obliko podreditve. 

Produkcijska sredstva so v platformnem poslovnem modelu formalno v lasti delavcev. Oni pa dejansko ne odločajo, kako bodo z njimi razpolagali. Platformna podjetja uporabijo drug vzvod za vzpostavitev razmerja ekonomske odvisnosti, ki jo lahko izkoriščajo. Nadzirajo stik med strankami in kurirji. Dostavljalske platforme imajo prepoznavno znamko, zaradi katere morajo restavracije ponujati dostavo preko njih, če si želijo vidnosti in dostopa do potencialnih strank. Edini način, da dostavljalci pridejo do restavracij, je preko aplikacije. Podobno velja za Uber. Potnik ne bo klical neznanega taksista, ampak bo uporabil priročno Uberjevo aplikacijo. 

Če hočejo delavci postati sami svoji šefi tudi v resnici, morajo torej prevzeti vsa produkcijska sredstva, vključno z aplikacijo. Dostavljalci se lahko povežejo v platformne zadruge, v katerih bi bilo delovanje aplikacije pod nadzorom dostavljalcev samih, s tem pa tudi dostop do strank, in se znebijo posrednika. O pogojih dela bi se lahko med sabo v skladu z lastnimi potrebami ter zunanjimi razmerami dogovarjali, in ne samo nemo sprejemali določil platformnega podjetja. Takšne platforme po svetu že obstajajo, preko njih delajo dostavljalci, delavci v zdravstveni negi, taksisti in drugi, katerih delo se vse bolj zanaša na razne platforme. Glede na to, da si Wolt in Glovo ne lastita niti ulic niti koles, ju v bistvu ni treba razlastiti, ampak izpodriniti. Ustanovitev zadruge sama po sebi ob dejstvu, da ima kapitalistično podjetje monopol, pomeni, da smo ustanovili novo podjetje, ki uveljavljenih firm ne bo spodkopalo. Take primere že imamo. Če pa bi hkrati z ustanovitvijo zadruge sindikati organizirali eksodus delavcev izpod okrilja obstoječih platform, bi lahko zadruga od kapitalističnega podjetja prevzela tudi monopol nad dostavljanjem.

Platformno podjetje pravzaprav zgolj pobira privat davek od bolj ali manj samostojno opravljenega dela. Za avtonomije željne delavce je torej parazit, ki njihovo neodvisnost omejuje. Potencial za mobilizacijo platformnih delavcev in grajenje njihove razredne zavesti izhaja torej prav iz dejstva, da kot delavci platform dejansko niso avtonomni, pa bi radi bili. Želja po dejanski avtonomiji je kot izhodišče za mobilizacijo lahko relevantna samo, če je cilj samoupravljanje, ne pa to, da naredimo anomalno razmerje med šefom in delavcem pravilno.

 

Vir fotografije: Sir Morosus, Wikimedia Commons