V kazahstanski prestolnici Astana so se začeli pogovori med sirsko vlado in oboroženo opozicijo. Pogovori bodo predvidoma potekali zgolj dva dni, obe strani pa sta opozorili, da večjih prebojev ni pričakovati. Poleg tega udeleženci poudarjajo, da pogovori v Astani niso nadomestek že več let trajajočega Ženevskega mirovnega procesa, katerega cilj je najti politično rešitev konflikta. Astana naj bi bila le dopolnilo Ženevi. A kljub temu pogovori v Astani nakazujejo na znaten premik v težišču sil v Siriji, potencialno pa tudi širše.

Gre za prvi primer pogovorov o razrešitvi sirskega konflikta, v katerem sodelujejo zgolj akterji z neposredno močjo na bojišču. Vsa prejšnja pogajanja, ki so potekala v okviru Ženevskega mirovnega procesa, so potekala v precej bolj razširjeni sestavi. Poleg predstavnikov oboroženih skupin in njihovih zunanjih podpornikov so vključevala tudi široko paleto sirskih skupin, ki delujejo le na političnem, ne pa tudi na vojaškem nivoju. Na zadnji ženevski konferenci, ki je potekala v začetku lanskega leta, so tako opozicijo predstavljali predstavniki Visokega pogajalskega odbora, ki je nastal na pobudo Savdske Arabije. Zgolj ena tretjina skupin, ki jih združuje, so uporniške skupine s prisotnostjo na bojišču, ostali pa delujejo le na političnem nivoju.

Pregled udeležencev na pogajanjih v Astani pokaže nekoliko drugačno sliko. Prvič, vloga Rusije v pogajanjih se je prevesila iz branilke vlade Bašarja al-Asada proti kvazi neodvisnemu mediatorju. Tovrstno spremembo v poziciji Rusije je priznal tudi tiskovni predstavnik uporniške delegacije. Rusija pač ne želi ostati dogmatično vpletena v neskončni konflikt, temveč želi po zmagi v bitki za Alepo vojaško zmago pragmatično preleviti v vzdržen političen dogovor. Podobno velja za Iran. Predpogoj za začetek političnega procesa pa je stabilno premirje. Zato so, drugič, iz procesa izključeni vsi na zahodu živeči samooklicani politični predstavniki sirskega ljudstva, ki za ureditev razmer na bojišču predstavljajo nerelevanten balast ali pa celo zavoro.

Za vzpostavitev stabilnega premirja pa je ključna udeležba uporniških skupin z realnim vplivom na bojišču. Tako se, tretjič, pogovorov udeležuje 14 uporniških skupin, med njimi tudi ena najvplivnejših Džaiš al-Islam, ki z nekaj manj kot 20 tisoč borci nadzoruje ozemlje na vzhodnem obrobju Damaska. Udeležba Džaiš al-Islam, katere voditelj je tudi predstavnik vseh uporniških skupin v Astani, je odraz turškega pritiska, morda pa tudi vsaj tihega odobravanja Savdske Arabije. Turčija in Savdska Arabija sta namreč najmočnejši tuji podpornici omenjene skupine. Po drugi strani se sicer pogajanj ni udeležila še ena izmed najvplivnejših uporniških skupin, to je Ahrar al-Šam, ki jo prav tako podpirata Turčija in Savdska Arabija, a je ta skupina že v preteklosti odklanjala sodelovanje v vseh mirovnih procesih.

Četrtič, Turčija je v zameno za udeležbo omenjenih uporniških skupin iztržila izključitev kurdskih sil iz pogajanj. Izključitev enega močnejših ameriških adutov na bojišču bi Turčija le stežka dosegla v okviru pogajanj pod vodstvom Zahoda, medtem ko je format pogajanj pod vodstvom Rusije, Turčije in Irana to omogočal.

Pogajanja v Astani so tako rezultat spretne politične igre Rusije, Turčije in Irana, ki vsem trem silam omogoča izpolnjevanje lastnih interesov in do neke mere determiniranje predpostavk, na katerih bo temeljil morebitni prihodnji politični proces. Združene države Amerike, ki jim je bilo vabilo za udeležbo podano le en dan pred koncem mandata bivšega predsednika Baracka Obame, pri tem definiranju predpostavk ostajajo bolj kot ne izključene in sodelujejo zgolj kot opazovalec. ZDA bodo sicer nedvomno ostale vpliven igralec v regiji, a izključitev iz pogovorov, ki vključujejo tako vlado kot upornike, nedvomno pomeni hudo degradacijo njenega vpliva.

Nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je v knjigi “Velika šahovnica” ameriško geostrategijo v Evraziji povzel takole: “Ameriška geostrategija v Evraziji vključuje namensko upravljanje geostrateško dinamičnih držav in previdno rokovanje z geopolitično katalitičnimi državami z namenom ohranitve edinstvenega svetovnega vpliva [...] Povedano v izrazoslovju imperijev iz preteklosti, so trije imperativi naslednji: preprečevanje sodelovanja in ohranjanje varnostne odvisnosti vazalov, vzdrževanje ubogljivosti in zaščite podrejenih držav ter onemogočanje združitve barbarov.”

V Siriji je ameriška geostrategija očitno pogrnila. Barbarska Rusija in Iran sta se združila, podrejena Turčija pa ni bila primerno zaščitena in se je pridružila barbarskemu taboru. Nastala je torej koalicija, ki je, če nekoliko karikiramo, ZDA brcnila iz Sirije. Za dokončno izvršbo ZDA z Bližnjega vzhoda, ali bognedaj Evrazije, seveda ena takšna brca ne zadostuje. Prav tako je nastala koalicija izrazito projektno naravnana, zato ni moč sklepati, da bi lahko presegla reševanje sirske krize, saj imajo Rusija, Turčija in Iran na Bližnjem vzhodu, na Kavkazu in v srednji Aziji pogosto nasprotne interese. Kljub temu je vzpostavitev pogajanj o končanju sirskega konflikta v formatu, ki ne vključuje ZDA, ena večjih klofut ameriški geostrategiji v Evraziji v nedavni zgodovini. Izbira Astane kot lokacije za pogajanja je bila verjetno gnana z drugimi dejavniki, kljub temu pa je pomenljivo, da se pogajanja odvijajo v samem osrčju Evrazije.