Zaprimo oči. Naše telo je popolnoma sproščeno. Naše roke naj mirno počivajo ob telesu. Naredimo globok vdih skozi nos in izdih skozi usta. Misli odtavajo. Zunaj je poletno jutro, v katerem nas iz spanca prebudi ptičje petje. Sonce kuka skozi roleto. Potrebujemo kavo. Zunaj poslušamo ptičje petje in pijemo kavico. V trebuhu nas zvije. Močni in sunkoviti krči. Stečemo po stopnicah. Že slišimo pretakanje plinov in molimo, da bomo pri školjki pravočasno. Končno smo v kopalnici, a zgroženi ugotovimo, da toaletnega papirja ni več. Še v trgovino, kjer nas stisne še bolj. Za toaletni papir moramo odšteti pet evrov.

Dražênje toaletnega papirja je sredi inflacije razred zase. Njegova cena je v zadnjih letih presegla vse meje normale. Trdili bi lahko celo, da je toaletni papir dobil ceno, kot bi bil vsak stoti listič okrašen s koščkom zlata. Po raziskavi Zveze potrošnikov so se cene toaletnega papirja na policah slovenskih trgovcev v šestih letih dvignile za od 50 do 150 odstotkov.

Toaletni papir seveda ni edina življenjska potrebščina, ki se je podražila. Od leta 2021 se je cena zvišala tudi osnovnim živilom, kot so jajca, moka, meso in kruh. Ljudje z minimalno plačo ali z nižjo od minimalne moramo pri osnovnih življenjskih potrebščinah varčevati. Toaletni papir, ki ga imamo za brisanje riti in ga instantno zavržemo, vidno siromaši družinski proračun.

Recimo, da gospodinjstvo za osnovne življenjske potrebščine porabi vsaj 300 evrov mesečno. Minimalna plača je nekaj prek 850 evrov neto. Če predpostavimo, da gospodinjstvo porabi 20 rolic toaletnega papirja na mesec, to znaša tudi do 10 evrov mesečno. Samo za toaletni papir gospodinjstvo torej porabi tri odstotke izdatkov za osnovne potrebščine – plačilo položnic pride navrh vsega tega.

V primeru študenta, ki v hitrem tempu življenja pač ne more gledati na vsak košček porabljenega papirja, ugotovimo, da si za uro študentskega dela lahko privošči paket ali dva toaletnega papirja. Približno pol ure na mesec tako študent dela samo zato, da si lahko obriše rit.

Splošni okvir političnih odgovorov na vprašanja po razlogih za inflacijo je še vedno vezan na vojno v Ukrajini ter covidno in energetsko krizo. A konkreten odgovor se lahko skriva le v strukturi kapitalizma in njegovih dobavnih verig. Poglejmo na primeru mleka. Leta 2022 se je odkupna cena litra mleka od kmeta zvišala za 20 centov, medtem ko se je prodajna cena v trgovinah zvišala za 70 centov. Primer oblikovanja prodajne cene mleka, ki je osnovna življenjska potrebščina – poudarimo, osnovna –, kaže, da kapitalizem kmeta vodi žejnega čez vodo, potrošnik pa se mora pred bregom reke, preden bi jo lahko prečkal, ustaviti in pretehtati, ali se mu čez sploh splača.

Revežem, ki že tako živijo v pomanjkanju, varčevanje pri toaletnem papirju in računanje, kateri je ugodnejši, ne pomaga dosti. Tudi najcenejši, najmanj eliten papir se namreč draži. Sklenemo lahko, da se toaletnega papirja v današnjem svetu ne splača kupovati. Bolj ekološko in trajnostno je zagotovo umivanje riti z vodo – a kaj, ko to še gre doma, javna stranišča pa za kaj takega niso opremljena. Alternativa celovitemu prestrukturiranju slovenskih stranišč, ki je malo verjetno – če denimo občine ne znajo poskrbeti niti za javni prevoz, je zahtevati ureditev dostopne higiene riti res absurdno smešno – pa je samo še civilizacijsko nazadovanje. Riti si pač ne bomo več brisali. Še več, varčevati bomo začeli pri telesnih potrebah – manj kot poješ, manj serješ. Zatorej trdim, da bo kapitalizem tudi pri meni krivec, da bom po svetu hodil lačnega trebuha in z umazano ritjo.