Gorivo, energija, hrana in obleke, vse se draži, cene gredo samo še gor. V dobrem letu dni je inflacija, o kateri par desetletij ni bilo ne duha ne sluha, postala ena izmed osrednjih tem medijskega poročanja in preokupacij politik vlad ter centralnih bank.

A inflacija in regulacija cen v kapitalizmu dejansko nista nič izjemnega. V samem bistvu zadevata vprašanje porazdelitve proizvedene vrednosti in bogastva med družbenimi razredi, to pa je neposredno povezano s konfliktom med delom in kapitalom ter razrednim bojem. Današnja inflacija tako ni le posledica vojne v Ukrajini, temveč je sestavni del krize kapitalizma in njegovega neoliberalnega režima zmerne rasti cen, stagnacije mezd ter razgradnje delavskih in socialnih pravic. S tega vidika se splača spomniti na kontekst in posledice zloglasnega Volckerjevega šoka iz druge polovice prejšnjega stoletja.   

Vse od konca šestdesetih let so se gospodarstva kapitalističnega centra z Združenimi državami Amerike na čelu soočala z nenehnimi problemi in stagnacijo, ki so bili povezani s strukturno krizo padanja profitne stopnje ter rentabilnosti kapitala. Prav hitra rast cen je bil eden izmed najočitnejših znakov razpadanja tako imenovane zlate dobe socialne države, rasti produktivnosti in mezd ter razvoja množične potrošnje, tega izjemnega obdobja, ko je bil kapital prisiljen skleniti kompromis z delavskim razredom, da bi preprečil nadaljnje širjenje socializma in krepitev moči komunističnih strank. A levica med sistemsko krizo kapitalizma ni bila sposobna organizirati alternative, ki pa je prišla s strani predstavnikov kapitala.  

Ko se je proti koncu sedemdesetih let povprečna rast cen v ameriškem gospodarstvu hitro približevala petnajstim odstotkom, se je neokonservativna Reagonova administracija v sodelovanju s Paulom Volckerjem, tedanjim guvernerjem ameriškega centralnega bančnega sistema oziroma Fed-a, odločila, da restriktivno monetarno politiko postavi v središče nove neoliberalne paradigme. Boj proti inflaciji je postal osrednje orožje restavracije razredne moči kapitala in poskusa obnove svetovne nadvlade ameriškega gospodarstva ter dolarja.

Na inflacijo se je ameriški Fed tako odzval z radikalnim dvigom obrestnih mer, ki so med letoma 1979 in 1981 poskočile z enajstih odstotnih točk na dvajset. S tem je ameriško gospodarstvo pahnil v največjo krizo po zlomu iz tridesetih let, pometel z vsemi manj konkurenčnimi podjetji ter strl delavke in delavce. Dvig obrestnih mer je imel podobne učinke tudi v evropskih kapitalističnih velesilah, medtem ko je zadolžena gospodarstva Latinske Amerike, Afrike in Vzhodne Evrope, vključno z Jugoslavijo, spravil na kolena ter pod milost in nemilost Monetarnega denarnega sklada in Svetovne banke. Ta sta poskrbela, da so se države svetovne (pol)periferije, ki so dotlej eksperimentirale z raznimi razvojnimi in sistemskimi alternativami, strukturno prilagodile nastajajočemu neoliberalnemu redu. Med drugimi tudi tako, da so prevzele vlogo podizvajalk in dobaviteljic raznih vmesnih proizvodov in storitev multinacionalkam, domače sisteme socialnovarstvene zaščite, zaposlovanja in davkov pa spremenile v orodje privabljanja tujega kapitala.

Prav razne strategije delokalizacije, outsourcanja in offshoringa, s katerim so multinacionalke nižale stroške proizvodnje z izkoriščanjem nižjih delavskih, socialnovarstvenih in okoljskih standardov po svetu, so ključno prispevale k temu, da so med neoliberalno kontrarevolucijo mezde na splošno stagnirale oziroma padale, cene pa so rasle v zmernem obsegu. Dodatni pritiski na mezde in življenjski standard večinskega prebivalstva so prišli tudi s strani finančnega kapitala ter procesa financializacije svetovnega gospodarstva.

Na eni strani je liberalizacija mednarodnih denarnih in kapitalskih tokov multinacionalkam omogočila, da so svoje profite zviševale še z vlaganji v finančne instrumente, svoje globalne sisteme proizvodnje ter potrošnje pa podredile interesom finančne industrije, delničarjev in špekulantov. Na drugi strani so številna revna gospodinjstva postala tarče izkoriščevalskih strategij komercialnih bank, ki so z razvojem financializiranih multinacionalk izgubile svoje tradicionalne stranke. Nekje vmes pa so pristale mnoge države, ki so lahko izpad prihodkov, do katerih je prišlo zaradi davčnih oaz in odpustkov bogatim ter podjetjem, nadomestile le z zadolževanjem in odvisnostjo od finančnih trgov.

Posledično se med globalnim in financializiranim kapitalizmom ni toliko ustvarjalo in proizvajalo, kolikor se je porazdeljevalo v prid privilegiranim družbenim slojem. Neoliberalizmu je pod prevlado finančnega kapitala dejansko uspelo nemogoče – obnovil je profitabilnost kapitala kljub nižjim stopnjam gospodarske rasti in produktivnosti ter za ceno okrepitve kriznih tendenc kapitalizma. Dejansko so se vse od začetka devetdesetih let mednarodne finance soočale z različnimi krizami na periferiji in težavami v centru. Na koncu je »počilo« na začetku novega tisočletja. Kriza, ki jo je sprožil zlom hipotekarnega balona v ZDA, se je hitro razširila po vsem svetu.

Državno orkestrirano reševanje finančnega sektorja in prelaganje stroškov krize na revnejše sloje sta še okrepila stagnacijo mezd, družbene neenakosti in zaostrila ekološko krizo. Vseeno so centralne banke pokazale izjemno pripravljenost, da bi pripomogle k okrevanju kapitalizma, in so v marsičem odstopile od dotlej uveljavljene monetarne ortodoksije. A pokrizne politike nizkih obrestnih mer in kvantitativnega sproščanja so delovale mimo kakršnekoli strategije, ki bi spodbujala javne investicije v socialnovarstvene sisteme in storitve, tranzicijo v brezogljično družbo ter oblikovanje alternativnih prostorov proizvodnje in potrošnje.

Ohlapna monetarna politika je tako spodbujala predvsem nov val špekulacij in grajenja finančnih mehurčkov. Z vidika gospodarske rasti pokrizna dinamika kapitalizma ni bila nič kaj dinamična, obenem pa je še temeljila na izjemnem zadolževanju številnih držav, podjetij in gospodinjstev. Tako javni kot privatni dolg sta danes na veliko višji ravni kot pred izbruhom globalne finančne krize, kaj šele v primerjavi s sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja.

Današnja situacija je tako mnogo eksplozivnejša, kot ko je ameriški Fed vodil Paul Volker. Zaradi razvoja globalnih verig in financializacije so danes nacionalna gospodarstva ne le medsebojno neprimerno bolj prepletena in soodvisna, ampak tudi bolj krizno naravnana. Svetovno gospodarstvo se utaplja pod težo dolgov, obenem pa sta vojna v Ukrajini in epidemija pod vprašaj postavili smotrnost globalizacije proizvodnje, mnoga podjetja pa prisilila k težavnemu krajšanju dobavnih verig in njihovi diverzifikaciji. Na gospodarsko-finančni ravni današnjo situacijo zaostruje tudi dejstvo, da kaže Kitajska očitne znake upehanosti. Kitajsko gospodarstvo je bilo namreč dolgo glavni motor kapitalistične dinamike v sicer izjemno neproduktivnih in bolj stagnirajočih neoliberalnih desetletjih. A zdi se, da kapital vse od sredine prejšnjega desetletja ne najde več produktivnih naložb niti na Kitajskem in se vztrajno seli v špekulativni sektor nepremičnin. Tu je tudi alarmantna ekološka kriza, ki vse omenjene tendence dodatno zaostruje zaradi naraščajočih podnebnih in ostalih naravnih katastrof ter z njimi povezanih družbenih in ekonomskih stroškov ter konfliktov.

Trenutna rast cen tako ni nek začasen pojav ali motnja, ki bi bila posledica nekakšnih zunanjih dejavnikov, kot je denimo vojna v Ukrajini. Ta jo je le pospešila in okrepila protislovne tendence, ki so bile na delu še pred njenim izbruhom. Zaradi globalizacije proizvodnih verig so cene potrošniških dobrin namreč postale čedalje manj odvisne od notranjih dejavnikov, kot sta denimo raven in rast plač na lokalni ravni, večjo vlogo pa so prevzeli trendi in dogajanja na svetovnih trgih. To se je jasno pokazalo prav v začetni inflaciji med koronsko krizo. Zaradi bolezni in zaprtja so se številne blagovne verige pretrgale, dobavitelji pa posledično niso mogli zadostiti povečanemu povpraševanju, ki je nastopilo po sprostitvi covid restrikcij.

Inflacija je tako le še en znak neučinkovitosti neoliberalnega razrednega protinapada in sistemske agonije kapitalizma, ki smo jima priča v zadnjih letih in ki, medtem ko globalizacija ter financializacija proizvodnje v imenu nižanja proizvodnih stroškov in mezd očitno dosegata svoje meje, dobivata geopolitične razsežnosti.

Ne glede na to, kakšen bo na kratki rok razplet te krize oziroma prepleta kriz, s katerimi se soočamo danes – ekoloških, finančnih, socialnih, energetskih –, ostaja dejstvo, da krize kot take še kmalu ne bo konec. Namesto da bi se ukvarjali s sistemsko regulacijo mezd in socialnih pravic navzgor, porazdelitvijo bogastva v prid nižjim razredom in socializacijo upravljanja s ključnimi dejavnostmi, denimo z energetiko in bančništvom, se ponovno razpreda predvsem o dobro poznani razredni strategiji višanja obrestnih mer. Trenutno prevladujoči protiinflacijski ukrepi, ki stroške krize ponovno prelagajo na delavski razred in revnejša gospodinjstva, tako jasno kažejo, da vladajoče skupine še zdaleč niso pripravljene priznati poraza ter neučinkovitosti sistema, ki so ga zgradile.