Adijo Facho!*
*Slengovsko poimenovanje za fašista.
Po dobrem letu uličnih protestov, ki so lani oktobra izbruhnili zaradi napovedane podražitve javnega prevoza v čilenski prestolnici Santiago, so se državljanke in državljani Čila preteklo nedeljo na referendumu odločili za proces pisanja nove ustave, ki bo nadomestila tisto, napisano v 80-ih letih prejšnjega stoletja, v času diktature predsednika Augusta Pinocheta. Ustava, ki je bila napisana po vzoru ideologije ameriških konservativnih ekonomistov z Miltonom Friedmanom na čelu, je omogočala vzpostavitev sistemskega nadzora privatnega sektorja nad javnimi storitvami.
Težnje po novi ustavi pa niso povsem nove. Po padcu Pinochetovega režima leta 1988 je takratna prehodna oblast z 42 amandmaji sprejela temeljne popravke, ki so število senatnih sedežev z dotedanjih deset razširili na 38 ter omejili pooblastila vojske. Ta je imela do tedaj nadzor nad vsemi javnimi funkcijami, zakonodajno in izvršilno oblast pa je v roke dobil predsednik države. Drugi pomembni amandmaji so sledili leta 2005, ko so posamezne regije dobile večjo avtonomijo upravljanja. Poleg tega so sedeže v senatu izgubili dosmrtni senatorji, ki jih je na to mesto lahko imenoval predsednik države.
Vendar pa so te kozmetične spremembe še vedno veliki večini, predvsem staroselskemu ruralnemu prebivalstvu, odrekale temeljni pravici dostopa do pitne vode in nastanitve ter volilno pravico. Zagotovitev teh pravic je bila tudi ena izmed glavnih zahtev protestnikov in protestnic, ki so s skoraj enoletno mobilizacijo sprožili ustavodajni referendum. Komentira John Bartlett, neodvisni novinar iz Čila.
Naslednji pomemben člen nove ustave bo tudi določitev zakonodajnih in izvršilnih pooblastil predsednika države. Ta je do zdaj lahko neposredno imenoval kongresnike ter potrjeval zakone mimo odločitev čilenskega senata.
Podporniki spremembe ustave zagovarjajo tudi decentralizacijo države. Industrijsko močna središča na periferiji, ki so v zadnjih tridesetih letih precej prispevala v skupni državni proračun, niso bila deležna vračila teh sredstev z vlaganjem v javno infrastrukturo.
Najbolj žgočo debato lahko pričakujemo glede vprašanja, kako v ustavi na novo določiti temeljne pravice do izobraževanja, zdravstvenih storitev ter nastanitve.
Politični aparat nekdanje predsednice Michelle Bachelet je sicer v času njenega zadnjega mandata med letoma 2014 in 2018 že pripravil osnutek sprememb ustave, ki vključuje našteto, a sogovornik poudarja, da gre pri pisanju nove ustave predvsem za vprašanje simbolnega preloma z dediščino Pinochetovega režima.
Poleg tega, ali si želijo novo ustavo, so državljani na referendumu odločali tudi o tem, komu naj se zaupa njeno pisanje: ali 155-članski ustavodajni skupščini ali 172-članski mešani skupščini, v katero bi polovico članov izvolili, polovica pa bi jih bila iz vrst sedanjih poslancev. Kar 80 odstotkov volivcev je glasovalo za prvi predlog. Ta predvideva, da bo ustavodajno skupščino sestavljalo enako razmerje žensk in moških, ki hkrati ne bodo smeli opravljati javne službe.
Kot opozarja sogovornik, bo pristojnost tega telesa omejena oziroma manjša od tega, kar je običajno razumljeno pod pojmom ustavodajna skupščina. Vanjo bodo vseeno lahko voljeni tudi posamezniki in posameznice, ki se bodo pred začetkom kandidature odrekli opravljanju javne funkcije. To pri delu javnosti že sproža kritike o potencialnem lobiranju in morebitnem strankarskem favoriziranju kandidatov in kandidatk.
Ustavodajna skupščina bo imela eno leto časa, da sestavi osnutek ustave, o katerem bodo volivci odločili leta 2022. Ob tem lahko pričakujemo, da bodo proces zavirale tako progresivne kot konservativne stranke. Za vključitev specifičnih zakonodajnih predlogov je namreč potrebna dvotretjinska večina ustavodajne skupščine.
Pričakujemo lahko tudi, da bosta v procesu kandidatur obe strani s svojimi kampanjami v ustavodajno skupščino poskušali imenovati člane in članice, ki bi na oblikovanje ustave po volji ene ali druge strani vplivali z vlaganji vetov na predloge členov.
Sogovornik izpostavlja, da tovrsten proces oblikovanja nove ustave vsekakor ne bo pripeljal do revolucionarnih novosti in ne izpolnil pričakovanj revnejših slojev prebivalstva. Predvsem pa bo skušal ohraniti obstoječa lastniška in družbena razmerja.
Na ta simptom kažejo tudi rezultati v treh najbogatejših okrožjih prestolnice Santiago, kjer prebiva vodilna politična elita. Ti so pokazali večinsko nasprotovanje spremembi ustave.
Po drugi strani pa so se tokrat v rekordnem številu politično aktivirali mladi, večinoma dejavni v študentskih in protivladnih protestih, ki sicer predstavljajo skoraj tretjino volilnih upravičencev. Njihovi glasovi bodo krojili tudi predsedniške in kongresne volitve novembra prihodnje leto.
Glede na referendumsko odločitev mora biti nova ustava ratificirana v prvi polovici leta 2022. Do tja pa je še dolgo, še posebej ob vse večjem številu obolelih za koronavirusno boleznijo in gospodarstvu v stagnaciji.
Dodaj komentar
Komentiraj