Red hot Čile protests
Predsednik Čila Sebastian Piñera je dva tedna po začetku obsežnih protestov v državi razglasil konec izrednega stanja in policijske ure v največjih čilskih mestih. Na protestih, na katerih je po nekaterih ocenah sodelovalo več kot milijon državljanov, kar predstavlja več kot 5 odstotkov prebivalcev te južnoameriške države, je prvič po koncu obdobja vojaške diktature Augusta Pinocheta posredovala tudi vojska, med izgredi in nasilnim zatrtjem pa je prišlo tudi do smrtnih žrtev.
Piñera se je “pokesal”, prebivalcem obljubil reforme, razpustil celotni kabinet in umaknil sporni zakon o povišanju cen vozovnic za javni prevoz, ki je bil povod za proteste. A vprašanje, ali bo odziv predsednika države pomiril množico protestnikov, ostaja. Razlogi za nezadovoljstvo državljanov so namreč bistveno globlji. Čile je kljub sorazmerni gospodarski razvitosti danes ena od držav z največjo neenakostjo pri porazdelitvi bogastva na svetu.
Protestov je Piñera sicer verjetno že vajen. Prav v času njegovega prvega mandata med letoma 2010 in 2014 so v Čilu potekali obsežni študentski protesti, ki so izražali nezadovoljstvo s privatiziranim sistemom šolstva v državi. José Miguel Ahumada z Inštituta za mednarodne študije na Universidad de Chile v Santiagu de Chile tokratne proteste vidi kot del vala demonstracij, ki v Čilu obstaja v zadnjih desetletjih, pri čemer kot glavno razliko navede, da tokratni val protestov nima jasnih ciljev ali strukture, ampak je najprej prišlo do mobilizacije ljudstva.
Na podoben način proteste vidi tudi Branko Milanović, profesor ekonomije na City University of New York, ki dogajanje v Čilu poveže tudi s protesti drugod po svetu.
Kot pove Ahumada, je bil odziv čilskih oblasti izrazito represiven. Vlada nad dogajanjem in ravnanjem vojske ni imela nadzora. Ob tem so oblasti v večjih mestih v državi uvedle policijsko uro, ki je po besedah Ahumade nihče ni upošteval.
Temelji neoliberalne politike, ki jo pozna današnji Čile, so se vzpostavili v obdobju generala Augusta Pinocheta. Slednji je ob podpori ekonomistov čikaške ekonomske šole, tako imenovanih Chicago Boys, ki so konec 70-ih let prejšnjega stoletja za vzor vzeli ideologijo ekonomistov Miltona Friedmana in Arnolda Harbergerja, v državi izpeljal številne neoliberalne reforme, kar je posledično prineslo komercializacijo in širitev neenakosti. Leta 1981 je tako Pinochet privatiziral vodne vire, postavil pa je tudi temelje pokojninskega sistema oziroma vzpostavitve zasebnih pokojninskih fondov, ki so še danes eden glavnih virov nezadovoljstva v državi. Pokojnine v državi so namreč izredno nizke.
Jose Miguel Ahumada prepozna tri stebre, ki jih je vzpostavil Pinochet in jih nobena vlada v obdobju demokracije ni zares spremenila.
Tretji steber je izobraževalni sistem, ki je, kot rečeno, bil pod udarom kritik in razlog za številne proteste študentov v preteklih letih. Protesti med prvim mandatom Piñere so po mnenju Ahumade dosegli vsaj delni uspeh.
V devetdesetih letih se je Čile sicer hitro gospodarsko razvijal, zato se ga pogosto predstavlja kot nekakšen zgled neoliberalizma. Po mnenju Milanovića so sicer vse težave obstajale že takrat, a je država dosegla poseben tretma v medijih, saj je ustvarjala sliko privlačne države za mednarodne investicije.
Ahumada pojasni, da se je sicer v zadnjih desetletjih bistveno znižala stopnja revščine, težave pa so predvsem v srednjem razredu, ki ga obremenjujejo prekarne zaposlitve in nizke pokojnine.
Posebna zanimivost je, da je pokojninski sistem zasnoval brat trenutnega predsednika Piñere. Kot pove Milanović, gre za eno najvplivnejših družin v državi.
Kot rečeno, še ni jasno, ali bo odziv Piñere vplival na moč protestnega gibanja. Kot za konec OFFsajda pove Ahumada, je gibanje šele zdaj prišlo do točke, ko se znotraj njega oblikujejo ideje in zamisli, v kakšni državi bi Čilenci radi živeli.
Dodaj komentar
Komentiraj