- Proti policijski uri - pridruži se fb skupnosti!

V tem trenutku odgovornost zase in za druge ne pomeni samo nošenja maske in pogostega razkuževanja rok, pomeni tudi zavrnitev režima strahovlade!

Ta stran je eden izmed prostorov, kjer lahko delimo naše analize, informacije in ideje ter se skupaj organiziramo! Vabimo vas, da se nam v tem procesu pridružite ter vanj povabite tudi ostale.

- To je šele začetek - izvleček iz izjave Anarhistične pobude Ljubljana:

Pol leta po prvem avtoritarnem sunku, ki ga je do neke mere zaustavil množičen samoorganizirani odpor ljudi, vlada ponovno širjenje epidemije  razume kot priložnost, da ponovno poskusi z istim projektom. Čeprav ima že pol leta v rokah vse vzvode oblasti, v času relativnega epidemiološkega premora ni vzpostavila dodatnih zdravstvenih kapacitet, raje se je sončila ob preletavanju vojaških letal in prevzemanju ključnih vzvodov vladanja.

- Polcijska ura, referendumi in anarhistično gibanje v Čilu

V osrednjem delu oddaje bomo prisluhnili tovarišicam iz Mednarodne mreže anarhističnih radiev, sicer tudi članicama Anarhističnega skupščine Valparaiso. Dotaknili se bomo prihajajočega referenduma o novi ustavi, kakor tudi za nas morda nekoliko bolj aktualni policijski uri ki tam bolj ali manj traja že leto dni.

******************************************************************************

Izvleček iz izjave Anarhistične pobude Ljubljana: To je šele začetek

Pol leta po prvem avtoritarnem sunku, ki ga je do neke mere zaustavil množičen samoorganizirani odpor ljudi, vlada ponovno širjenje epidemije  razume kot priložnost, da ponovno poskusi z istim projektom. Čeprav ima že pol leta v rokah vse vzvode oblasti, v času relativnega epidemiološkega premora ni vzpostavila dodatnih zdravstvenih kapacitet, raje se je sončila ob preletavanju vojaških letal in prevzemanju ključnih vzvodov vladanja. Namesto da bi v času razvijajoče se socialne krize javni denar namenjala za dolgoročno zaščito najbolj ranljivih, ga namenja za ogromne orožarske posle. Namesto da bi ljudem pustila, da se politično svobodno organizirajo in delujejo, jih nadleguje, kaznuje, napada in zastrašuje. Namesto da bi zaščitila najbolj ranljive med nami, vključno z migranti in migrantkami, brezdomci ter revnimi, ljudi zapira v taborišča, jih lovi kot živali, preganja z mestnih ulic, izriva iz sistema pravic.

Vse to jasno kaže, da sta za vlado tudi v pogojih, ki jih je prinesla epidemija najbolj pomembna ohranitev in utrjevanje lastne oblast. Nikogar zato ne bi smelo presenetiti dejstvo, da številke nezadržno rastejo: narašča število tistih, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo, umrlih, ljudi, ki ostajajo brez rednega in interventnega zdravstvenega varstva, število ljudi, ki so izgubili službo, ki so ostali brez doma, sankcioniranih zaradi revščine ali politične dejavnosti.

Kot družba smo se v prvem valu odzvali odgovorno in s skrbjo drug za drugega ter po svojih močeh omejili posledice epidemije. Kot družba se sedaj navajamo na to, da je bolezen med nami, jo sprejemamo in se ponovno borimo za to, da kar najbolj zmanjšamo njene posledice. Toda naše roke so pogosto zvezane, saj na delovna mesta kot so tovarne, bari, skladišča, tržnice, šole, trgovine in številne ostale institucije ter podjetja enostavno moramo, če želimo zaslužiti za preživetje.

Obstaja pa prostor, kamor po mnenju vlade ne smemo: protest proti njeni avtoritarni politiki. Isti delavec, ki mora vsak dan v zaprto in slabo prezračeno skladišče, da ohrani bedno plačano službo, v petek zvečer ne sme na protest na sveži zrak. Ista delavka, ki mora vsak dan na delo v hipermarket, kjer je v stiku z več sto strankami, v petek zvečer ne sme s člani svojega gospodinjstva na protest, pa četudi ima na sebi isto masko kot v službi, četudi se drži še bolj stran od ljudi kot v službi.

Zloraba oblasti razumljivo in upravičeno rodi odpor, ta pa lahko, dokler ostaja avtentični izraz zavračanja avtoritarnega diktata, ogrozi načrte še tako agresivne in pohlepne klike na oblasti. Slednja zato za izpeljavo svojega projekta prevzema družbe potrebuje dimno zaveso, za katero lahko skrije svoje resnične interese in poteze. Da bi bila zavesa kar najdebelejša, potrebuje tako sebi podrejene medije kot medije, ki so njihova zrcalna slika in so podrejeni parlamentarni opoziciji. Vsesplošni sumničenje, ovaduštvo, strah in negotovost ljudi individualizirajo, jih med seboj ločujejo ter blokirajo možnost skupnega premisleka in angažmaja.

Protestni val, ki v Sloveniji traja že mesece, je zato povsem razumljiv in upravičen. V tem trenutku odgovornost zase in za druge ne pomeni samo pogostega nošenja maske in razkuževanja rok, temveč tudi zavrnitev režima strahovlade. Vzrok za agresiven odziv oblasti tako na spomladanske kot na  trenutne proteste ni v strahu pred širjenjem epidemije, temveč v težnji oblasti po ohranjanju družbenega statusa quo, sistema globalnega kapitalizma, ki povsod proizvaja bedo, konflikte, vojne in revščino. Če želijo elite ohraniti svojo moč nad ljudmi, morajo povsod izvajati vse bolj avtoritarno politiko, pri čemer Slovenija in njen lokalni veliki vodja nista prav nič posebnega.

Boj ljudi za spoštovanje njihovih najbolj osnovnih potreb in dostojanstva po vsem svetu opogumlja tudi številne oportuniste, ki si želijo na plečih najbolj tvegajočih posameznikov zgraditi udobne politične kariere. Tudi pri nas skuša parlamentarna opozicija protestno gibanje uporabiti za vrnitev na oblast, ki jo tako zelo pogreša. Toda iluzij ne bi smel imeti nihče: čeprav bo morda za koga imela lepši obraz, bo tudi temeljna usmeritev nove oblasti pomenila kontinuiteto s trenutno oblastjo. Od nje si lahko obetamo nadaljevanje z režimom militarizacije in zapiranja, pospešeno uničevanje narave in okolja, krčenje dostopa do zdravstva ter podrejenost centrom kapitalske moči.

Kot del zatiranih, preganjanih, izbrisanih in izkoriščanih po vsem svetu nimamo nobenih iluzij. Epidemija koronavirusa bo trajala še nekaj časa, z njo ali brez nje pa tudi izkoriščanje narave, okolja in ljudi. Navkljub vsemu pa moramo ohranjati svoje dostojanstvo, ohranjati svoj glas in z njim možnost, da po svojih močeh temu sistemu uničevanja in smrti gradimo alternativo. Prihodnosti ne moremo zgraditi sami, zaprti v arbitrarno začrtane državne meje, obremenjeni z identitetno prtljago in tako, da z volitvami odgovornost in pristojnost za svoja življenja prenešamo na tega ali onega zastopnika tistega, kar nas uničuje. Za nas je prihodnost, za katero se je vredno boriti, tista, ki je mnogotera, ne pozna meja, patriarhata in izkoriščanja. V njej je prostora za vse, razen za tiste, ki želijo drugim vsiljevati svoje uničevalne in monolitne vizije.

Nobena vlada in nobena policija nimata pravice, da nam določata način, na katerega bomo slišani. Vsaka vlada, ki si to pravico vendarle jemlje ter jo uveljavlja z nasiljem, je diktatura, ne glede na to, ali smo kot družba sredi vojne, pandemije, naravne katastrofe ali druge izredne situacije. Upor vsaki diktaturi pa je upravičen.

Na naslednji protest marsikdo ne bo šel zaradi epidemioloških podatkov, ki navdajajo s skrbjo; ali ker si ne more privoščiti niti policijskega nadlegovanja niti kazni; drugi bodo šli na proteste s pomislekom, ali je to pravilna odločitev, spet tretji pa bodo prišli ravno zato, ker vlada od njih zahteva, naj ne gredo.

Vse te različne odločitve je treba razumeti in sprejeti. Ne obstaja samo en predpisan način odgovornega vedenja. Kdor gre na protest, naj poskrbi tako za zaščito pred virusom kot pred policijo. Tako zase kot za druge. Odgovornost za svoje vedenje naj prevzame nase in naj je ne prenaša na domnevne voditelje ali organizatorje, ne glede na to, kako glasni so. Kdor na protest ne gre, naj najde druge načine, kako podpreti nujne legitimne napore za zaustavitev avtoritarnega vala. Bodisi sam ali v manjši skupini. V svoji skupnosti, vasi, če se le da, še kje drugje kot na internetu. Grafiti, plakati, nalepke, agitacija v službi in doma, solidarnostne skupine proti represiji, denarna in psihološka pomoč, obisk starejših, štrajk in sabotaža. Vsako dejanje tovrstnega upora je korak k ohranjanju človečnosti, ljubezni, strasti, tovarištva in najboljše zagotovilo za ustavitev agentov delitev in smrti.

Osrednja beseda v prihajajočih dneh in mesecih bo solidarnost. Z obolelimi, z odpuščenimi, z brezdomnimi, s tarčami represije, z zaprtimi. Ne pristajajmo na represijo, molk, policijsko uro in ostale avtokratske ukrepe pod pretvezo nujnih ukrepov za obvladovanje epidemije, ki zgolj utrjujejo oblast kapitala in povečujejo nadzor nad ljudmi. Bodimo tudi v časih, ko nam je zaukazan individualizem, inovativni pri iskanju načinov, kako smo lahko skupaj.

Vsaka avtoritarna oblast najbolj sovraži avtonomno in svobodno kolektivno pobudo, ki njene predstavnike spravlja ob živce. Če se nas peščica upira en dan na teden, smo nadležni, a obvladljivi. Če pa naša nepokornost najde raznolike načine zasedanja ulic, organiziranja na delovnih mestih, v šolah in za zidovi institucij, potem lahko ustvari tako družbeno moč, ki je oblast ne bo več mogla ignorirati. Če se enkrat pojavi podnevi in drugič vzplamti ponoči, če spreminja svojo pojavnost, obraz in obliko, potem nam niti do zob oborožena oblast ne bo prišla do živega.

*********************************************************************************

Polcijska ura, referendumi in anarhistično gibanje v Čilu

V osrednjem delu oddaje bomo prisluhnili tovarišicam iz Mednarodne mreže anarhističnih radiev, sicer tudi članicama Anarhističnega skupščine Valparaiso. Dotaknili se bomo prihajajočega referenduma o novi ustavi, kakor tudi za nas morda nekoliko bolj aktualni policijski uri ki tam bolj ali manj traja že leto dni.

Mineva leto dni od začetkov vstaje proti brutalnemu neolibrealizmu v Čilu. Sprožila jo je podražitev javnega prevoza, prerasla pa je v precej širše gibanje. Masovni protesti so paralizirali vsa večja mesta. Protestniki so zahtevali dostopnejše zdravstvo, šolstvo, nasploh več enakosti in predvsem umik od neoliberalnega gospodarskega sistema. Mobilizirana je bila vojska, ki je skupaj z modrimi plačanci najmanj 30 ljudi umorila, več sto so jih z streljanjem gumijastih nabojev oslepili, nešteti pa so bili zaprti, mučeni in zlorabljeni.

...

V zadnjem času se mobilizacija znova krepi. 25. oktobra je napovedan referendum o novi ustavi. Besedilo zdajšnje ustave sega v leto 1980, v čas vojaške diktature Auguta Pinocheta. Seveda se ne pričakuje, da bo nova ustava karkoli spremenila, saj gre za proces s kozmetičnimi učinki z namenom pomirjanja družbenih strasti. Kljub temu pa je referendum o ustavi razprl debato o možnih politikah in družbenih ureditvah nasploh.

...

Morda bi bilo bolje rečeno, da bo to nedeljo šlo za dva referenduma. Medtem, ko se bodo na eni glasovnici ljudje odločali ali so za spremembo ustave ali ne se bodo na drugi odločali ali si želijo, da je nekakšen ustavni odbor, ki bo spisal ustavo imenovan preko volitev ali bo preko volitev imenovana le polovica tega telesa, medtem ko bo drugo polovico izbral parlament.

...

Po začetnem elanu so se protesti do nedavnega vsaj navidezno nekoliko umirili, vendar izgleda, da to ne pomeni tudi zaton gibanja. Med drugim so se začeli pojavljati protesti proti lakoti in olla comunes - skupnostne kuhinje, v odziv na pomanjkanje hrane in COVID ekonomsko krizo. Samoorganizirano, avtonomno gibanje je svoje resurse začelo vlagati v lokalne skupnosti. Po osvobojajoči vstaji, ki je pokazala na moč, ki se lahko skriva v množični nepokorščini so se začeli procesi izgradnje temeljev za drugačno družbo z dolgoročno perspektivo.

***********************************************************************

Delimo poziv iz fb skupnosti Proti policijski uri:

SKUPAJ PROTI POLICIJSKI URI!

Zavedamo se, da sta virus in epidemija realnost. Kot družba smo se v prvem valu odzvali odgovorno in s skrbjo drug za drugega omejili posledice epidemije. Kot družba se sedaj soočamo z drugim valom in se ponovno borimo za to, da kar najbolj omejimo njegove posledice.

A v tem trenutku odgovornost zase in za druge ne pomeni samo nošenja maske in pogostega razkuževanja rok, pomeni tudi zavrnitev režima strahovlade!

Očitno je namreč, da določeni ukrepi oblasti nimajo zveze s skrbjo za zdravje ljudi in zajezitvijo epidemije. Ukrepi, kot je policijska ura, so nelogični, nesorazmerni in usmerjeni proti ljudem ter našim svoboščinam. Beremo jih kot del preizkušanja in uvajanja bolj avtoritarnih metod vladanja, ki jih oblast potrebuje, da bi omogočila ohranjanje in reprodukcijo družbenega statusa quo, sistema globalnega kapitalizma, ki vsepovsod proizvaja bedo, konflikte, vojne in revščino. In tu Slovenija in njen lokalni veliki vodja ni prav nič posebnega.

Temu se je potrebno upreti!

Zato vse pozivamo, da na inovativne - do sebe in do drugih odgovorne - načine že danes ob 21h izrazimo protest proti uveljavljanju policijske ure in drugih represivnih ukrepov. Spomladi smo med karanteno najprej protestirali z balkonov, nato so se protesti materializirali še v drugih oblikah. Bodimo tudi zdaj kreativni, nepokorni in pokončni!

Ta stran je eden izmed prostorov, kjer lahko delimo naše analize, informacije in ideje ter se skupaj organiziramo! Vabimo vas, da se nam v tem procesu pridružite ter vanj povabite tudi ostale.