Alpski kriminalski raj
Pred več kot enim letom je anonimni vir nemškemu časopisu Süddeutsche Zeitung posredoval informacije o več kot 18 tisoč bančnih računih s skupaj več kot 87 milijardami evrov, odprtih v drugi največji švicarski banki Credit Suisse. Pri analizi pridobljenih podatkov je sodelovalo okoli 160 novinarjev iz 39 držav. Po enem letu raziskovanja so v ponedeljek objavili, da so imeli oziroma še imajo v tej švicarski banki odprte račune mnogi posamezniki ali pravne entitete, ki so bili obtoženi raznovrstnih kriminalnih dejavnosti. Novinarji so med lastniki računov identificirali koruptivne državnike, kriminalce, povezane s trgovino z belim blagom in mamili, ter domnevne kršitelje človekovih pravic. Za današnji OFFsajd smo se pogovarjali z Julio Wallace s konzorcija preiskovalnih novinarjev OCCRP, ki je povezoval vse sodelujoče pri projektu. Najprej pojasni potek njihovega raziskovanja.
Pridobljene informacije o bančnih računih sicer niso aktualne. Največ obravnavanih računov je bilo odprtih med letoma 2007 in 2008, odprti pa so ostali še nekaj časa po letu 2010. Wallace o podatkih, ki so jih prejeli, zaradi ohranjanja anonimnosti vira ni želela povedati veliko.
Žvižgač ali žvižgačica je v izjavi pojasnila svoje razloge za razkritje informacij: švicarske zakone, ki omogočajo zaupnost o lastnikih računov, ima za nemoralne. Bankam je zakonsko omogočeno, da ne namenjajo prevelike pozornosti temu, kdo polaga denar na njihove račune - osredotočijo se lahko zgolj na maksimiranje dobička. Švica, ki slovi po diskretnosti na področju bančništva, že od 19. stoletja privablja tuj kapital. Po prvi svetovni vojni je postala davčna oaza, kamor so bogati Evropejci pošiljali denar, da bi ga zavarovali pred naraščajočimi davki. Leta 1934 se je za vse bančne uslužbence, ki bi razkrili tajne informacije o strankah, uvedla zaporna kazen.
Švicarski zakon o bančništvu je neizprosen tudi do novinarjev. 47. člen omogoča kazensko preganjanje novinarjev, ki bi posedovali ali objavili privatne podatke o bančnih računih. To je razlog, zakaj noben švicarski medij ni želel sodelovati pri analizi podatkov, ki jih je nemškim časopisom posredoval žvižgač.
Leta 2014 je Švica predstavila novo regulacijo, ki v mednarodnem boju proti davčnim utajam zahteva avtomatsko izmenjevanje davčnih informacij o strankah bank. Tistega leta se je tudi zaprlo največ problematičnih računov v banki Credit Suisse. Kljub domnevnemu napredku pa je Švica sočasno zaostrila domačo zakonodajo o bančni tajnosti. Od leta 2015 se je zakon, ki je bančnikom in drugim zaposlenim prepovedoval deljenje zasebnih informacij, razširil na vsakogar, ki bi razkril zaupne bančne podatke. Za švicarske banke se torej ni spremenilo veliko; večkratne denarne kazni, ki jih plačajo zaradi svojih nepravilnosti, so pripravljene plačati in jih razumejo kot del svojega podjetništva. Hujše posledice od denarnih kazni pa jih ne doletijo. Wallace pove, da se zakon o bančništvu v Švici nenehno spreminja, vendar ne k večji transparentnosti.
Zaradi mednarodne iniciative proti davčnim utajam, krajše CRS, ki zahteva posredovanje informacij med državnimi davčnimi regulatorji, se v pridobljenih podatkih iz banke Credit Suisse pojavljajo stranke le iz držav, ki praviloma niso del te iniciative. Najpogosteje zastopane države v razkritih podatkih so Egipt, Ukrajina in Venezuela - nobena od njih ni zavezana k izmenjavi davčnih informacij. Razvidno je tudi, da je švicarska banka omogočila posameznikom iz držav v razvoju shranjevanje denarja in s tem državam odtegnila davčni prihodek. Wallace nadaljuje o vlogi švicarskih institucij v mednarodnih shemah davčnih utaj in pranja denarja.
Preiskovalni novinarji so razkrili številne stranke Credit Suisse, zato jih bomo danes omenili le nekaj. Med njimi je na primer petnajst posameznikov, ki so delovali kot obveščevalci Združenih držav Amerike in njihovih zaveznikov v vojni proti terorizmu ter so obtoženi mučenja in finančnih zločinov. Med njimi je nekdanji šef jordanske obveščevalne službe Sad Khair, ki je imel na računu v Švici približno 30 milijonov evrov nepojasnjenega premoženja. Na banki sta imela odprta računa brata Talibov iz Azerbajdžana, sinova državnika Vasifa Talibova, kamor sta v okviru velikih shem pranja denarja dobila nakazanih 18 milijonov evrov iz slamnatih podjetij. Wallace kot politično zanimivo izpostavi odkritje o kazahstanskem predsedniku Kasimu-Žomartu Tokajevu in o posameznikih iz Egipta, Libije, Sirije in Jordana.
V primeru Rodoljuba Radulovića, srbskega mamilarskega kralja, ki je znan z vzdevkom Miša Banana, so novinarji priskrbeli pomembne informacije za njegovo kazensko preganjanje. Radulović je imel pri Credit Suisse odprta najmanj dva računa, enega od teh pa naj bi uporabljal za pranje denarja iz mamilarskih poslov.
Banka Credit Suisse posameznih primerov zaradi famozne tajnosti seveda ni komentirala, je pa podatke, ki jih je razkril žvižgač, označila za historične in da ne odražajo aktualnega stanja. Informacije so bile po njihovem mnenju vzete iz konteksta, s čimer se je napačno predstavilo poslovanje banke.
Trenutno so se v Švici odzvali nekateri poslanci, ki se zavzemajo za razveljavitev strogih odločb bančnega zakona, kakršen je prej omenjeni 47. člen. Za odtenek odločneje se je odzval Evropski parlament, v katerem je v torek večina poslancev podprla iniciativo Evropske ljudske stranke, da bi bila Švica uvrščena na seznam držav, v katerih vlada visoko tveganje za pranje denarja. V tem primeru bi se pridružila 23 državam, med katerimi so Iran, Panama in Severna Koreja.
Dodaj komentar
Komentiraj