Bejži, bejži, Al Asad
Oborožene skupine v Siriji pod vodstvom milice Hajat Tahrir Al Šam, ki so pred slabima dvema tednoma začele ofenzivo proti Bašarju Al Asadu in njegovi vojski, so po zavzetju Alepa, Hame in Homsa v nedeljo zavzele še glavno mesto Damask. Al Asad in njegova družina so po padcu mesta pobegnili v Rusijo. Oborožene skupine so tako z napadom, prvim v takem obsegu od leta 2020, ko so oblasti Al Asada in Hajat Tahrir Al Šama sklenile premirje, de facto prevzele nadzor nad Sirijo. Mohamed Al Džalali, Al Asadov premier, je vodji Hajat Tahrir Al Šama Abu Mohamedu Al Džolani že ponudil sodelovanje v okviru tranzicijske vlade. Dogajanje preteklih tednov v Siriji povzame Giuseppe Acconcia, profesor politologije in sociologije Severne Afrike in Sredozemlja na Univerzi v Milanu.
Kljub temu da je milicam uspelo zavzeti večja mesta, med drugim tudi strateško pomembno pristaniško mesto Tartus, v katerem se nahaja baza ruske vojaške mornarice, boji ponekod še potekajo. Gre predvsem za spopade med Sirskimi demokratičnimi silami in koalicijo skupin, imenovano Sirska nacionalna vojska, ki jo financira in oborožuje Turčija.
Situacijo je kakopak izkoristila okupatorska tvorba Izrael. Izraelske sile so izvedle zračne napade na Damask in južni del Sirije, poleg tega so s tanki vdrle na območje Golanske planote. Po besedah izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja je s koncem Al Asadove vladavine konec tudi sporazuma o prekinitvi ognja s Sirijo iz leta 1974. Planoto je Izrael zavzel med šestdnevno vojno leta 1967, od takrat pa je jabolko spora med Izraelom in Sirijo. Okupatorska tvorba se sicer ni nikoli umaknila z zahodnega dela planote. Netanjahu je dodatno okupacijo utemeljil, češ da so sirski vojaki zapustili svoje položaje, zaradi česar je potreben izraelski prevzem oblasti.
Spomnimo, da so izraelske sile v zadnjem letu večkrat bombardirale domnevna skladišča orožja in druge tarče v Siriji. Prav tako so večkrat bombardirale Damask, pri čemer so v začetku aprila napadle tudi iranski konzulat. Kakšen bo odnos med Sirijo in Izraelom po koncu Al Asadove vladavine, komentira Acconcia.
Izrael poleg svojih invazivnih okupatorskih krempljev, s katerimi želi poseči na širši del ozemlja v regiji, skrbi tudi dobava orožja odporniškim gibanjem, zlasti Hezbolahu, ki ga je Izrael uspel stisniti v kot, da je pristal na prekinitev ognja. To bi sicer pomembno vplivalo tudi na Iran, ki je prej podpiral Bašarja Al Asada.
Okupatorskih teženj sicer ne moremo pripisati le Izraelu. Milici Hajat Tahrir Al Šam se je namreč pridružila prej omenjena koalicija Sirska nacionalna vojska, ki jo financira Turčija, njen cilj pa je predvsem omejevanje kurdske revolucije v Rojavi. Turčija je na čelu s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom pravzaprav sprožila boj za okupacijo kurdskega ozemlja. Zgodovino odnosa med Turčijo in Sirijo pod Al Asadom pojasni sogovorec.
Sirija je s tem, ko se je rešila Bašarja Al Asada, postala ranljiva za okupatorske imperialistične težnje okoliških držav. Izrael je ponovno začel posegati na območje Golanske planote, Turčija pa pod pretvezo osvoboditve začenja protikurdsko ofenzivo.
Dodaj komentar
Komentiraj