Draghi Mattarella, ni še čas za penzijo
Ob 15. uri je v palači Montecitorio, v kateri je sedež poslanske zbornice, ob svojem drugem mandatu zaprisegel italijanski predsednik Sergio Mattarella. V soboto ga je poseben kolegij elektorjev, ki ga sestavljajo predstavniki obeh domov parlamenta in dvanajstih dežel, prepričljivo ponovno izvolil na položaj: Mattarella je prejel 759 glasov od skupno 1009, kar je največ po Sandru Pertiniju leta 1978. Podprli so ga elektorji Demokratske stranke, Gibanja petih zvezd, Žive Italije, Naprej Italije in Lige.
Posebnost italijanskih volitev predsednika republike je ta, da ga ne izbirajo neposredno volivci, temveč to v njihovem imenu počne omenjeni elektorski kolegij. Potek volitev, ki z več tajnimi glasovanji in mešetarjenjem v zakulisju delujejo kot posvetni konklave, natančneje predstavi Gavin Jones, novinar tiskovne agencije Reuters.
Po sedmih letih Mattarellovega mandata si je desnosredinska koalicija, sestavljena iz Naprej Italije, Lige in Bratov Italije, želela na to mesto izvoliti svojega kandidata. Desna koalicija sicer že v osnovi ni povsem enotna, saj so Bratje Italije edina prava opozicija trenutni vladni koaliciji, katere del sta preostali dve desni stranki. Sprva so predlagali nekdanjega premierja in predsednika stranke Naprej Italija Silvia Berlusconija, ki je, ko je ugotovil, da nima dovoljšnje podpore, od kandidature odstopil dva dni pred prvim krogom volitev. Kot pojasni Paola Tamma, novinarka Politica, se jim nato nikakor ni uspelo zediniti glede novega skupnega kandidata ali kandidatke.
Ker ne en ne drug politični pol sam ni imel potrebne večine, nihče pa si v resnici ni želel, da bi v predsedniško palačo na Kvirinalu poslali premierja Maria Draghija, saj bi to bržkone povzročilo razpad vlade in morebitne predčasne volitve, se je kot edina izvoljiva politična figura izkristaliziral 80-letni Mattarella. Podprle so ga prepričljiva večina in skoraj vse stranke. Izjema so bili skrajno desni Bratje Italije pod vodstvom Giorgie Meloni, ki si tudi edina zares želi na volitve, saj si obeta zmago in mandatarstvo. Mattarella je sicer večkrat zavrnil možnost ponovnega mandata in se je nameraval upokojiti.
Na predsedniških volitvah je kot članica elektorskega kolegija sodelovala tudi senatorka Demokratske stranke Tatjana Rojc. Tudi ona je Mattarello videla kot edinega primernega za predsedniško funkcijo. V nadaljevanju Rojc povzame zakulisno dogajanje, ki mu je bila priča.
Pooblastila italijanskega predsednika so zlasti protokolarne narave, na kar kaže tudi način izvolitve, a kot pove Tamma, imajo v času politične nestabilnosti vseeno pomembno vlogo.
Prav zaradi stabilnosti, ki jo je predstavljal Mattarella v nasprotju s šibkimi vladami in pogosto razklanimi vladnimi koalicijami, je predsednikovanje dobilo večji pomen in politično težo. V zaključenem sedemletnem mandatu so se pod Mattarello zamenjali štirje premierji. Trenutni, Mario Draghi, je tehnokrat. Prav zato Rojc trdi, da je nujno, da obstaja in da je obstalo razmerje med »tehnokratskim« premierom in »političnim« predsednikom.
Volitve, čeprav zgolj med parlamentarci, imajo vedno tudi širše politične posledice. Stranke, predvsem tiste na desnici, so predsedniške volitve razumele kot začetek predvolilne kampanje pred parlamentarnimi volitvami prihodnje leto. In če je Draghijev obstanek na čelu vlade le-to rešil pred razpadom, to še ne pomeni, da bo tudi v prihodnje sodelovala, kot je do zdaj.
Po Giorgiu Napolitanu leta 2013 je Mattarella šele drugi ponovno izvoljeni italijanski predsednik. Napolitano je po dveh letih drugega mandata odstopil s položaja. Tako imenovanega Napolitanovega modela se zna poslužiti tudi Mattarella, ki meni, da ponovni predsedniški mandat ni v duhu italijanske ustave. Mnogi tako že ugibajo, da bi ga utegnil naslediti Draghi, a šele po parlamentarnih volitvah, ki bodo potekale v skladu z novo volilno zakonodajo.
Toda do takrat je še več kot leto dni in stranke so po predsedniških volitvah močno razklane. Stranke na desnici se borijo za prevlado znotraj pola, Matteo Salvini pa celo razmišlja o povezovanju s sredino. Tudi na levem polu bo po besedah Tamme prišlo do nujnega prestrukturiranja pred volitvami.
Tako je najbolj presenetljiva vest iz Italije ta, da ni sprememb. Oba predsednika, države in vlade, nadaljujeta s svojim delom in v državo prinašata nekaj miru ter stabilnosti, kar je za Italijo, ki vlado povprečno menja na dobro leto, redkost. A če kaj, je ohranjanje takšnega statusa quo pravzaprav posredno priznanje poraza zdajšnjega parlamentarizma in razklanih strank, ki za ključne politične položaje ne zmorejo ponuditi primernih kandidatov iz svojih vrst.
OFFsajd je pripravil vajenec Blaž, mentoriral je Fabjan.
Dodaj komentar
Komentiraj