Evropski ribiči v ofsajdu na saharskih obalah
Bliža se obletnica začetka genocida v Gazi, na Radiu Študent pa tokrat obravnavamo medijsko manj izpostavljeno regijo, ki se prav tako sooča z naseljenskim kolonializmom: Zahodno Saharo. Evropsko sodišče je v petek potrdilo razveljavitev ribolovnega in kmetijskega sporazuma ter trgovinski sporazum z Marokom iz leta 2019. Odločitev je obrazložilo s tem, da sporazum ni imel soglasja prebivalstva Zahodne Sahare, s čimer je kršil pravico sahravijskega prebivalstva do samoodločbe. Sporazum namreč zadeva tudi ozemlje Zahodne Sahare, ki si ga prisvaja Maroko, in je omogočil evropskim državam ribolov ob zahodnosaharski obali. Države Evropske unije uradno ne priznavajo maroške jurisdikcije nad Zahodno Saharo. Oubi Bouchraya Bachir – predstavnik zahodnosaharskega odporniškega gibanja Fronta Polisario pri Združenih narodih – je odločitev sodišča razglasil za priznanje, da sta Maroko in Zahodna Sahara ločeni entiteti.
Evropsko sodišče je potrdilo sodbo Splošnega sodišča Evropske Unije, ki je septembra 2021 razveljavilo oba sporazuma z Marokom. Ribolovni sporazum je namenil Maroku 208 milijonov evrov iz Evropske unije v zameno za 128 dovoljenj za ribolov, večinoma za španske ribiče. Potekel je julija lani. Kmetijski del sporazuma zadeva predvsem medsebojno liberalizacijo trgovine, poleg tega pa predvidevajo označevanje proizvodov iz Zahodne Sahare kot maroških. Sporazum je podoben drugim sporazumom, ki jih je Evropska unija sklenila z državami globalnega juga, ki utirajo pot evropski industrijski proizvodnji hrane in izkoriščanje naravnih resursov, kot so ribolovne cone. Sporne pa niso bile posamezne določbe sporazuma glede resursov, ampak to, da je zadeval tudi Zahodno Saharo, ki jo Maroko šteje za svoje ozemlje. Uradno stališče Evropske unije sledi resolucijam Organizacije združenih narodov in obravnava Zahodno Saharo kot teritorij brez lastne vlade, kjer ima Maroko de facto administrativni oblast. Sledeč temu stališču unije, bi moralo za sporazum obstajati vsaj implicitno soglasje prebivalstva ozemlja, ki ga sporazum zadeva.
Maroko je priključil do tedaj špansko kolonijo Zahodno Saharo leta 1975. Trenutno de facto nadzoruje zahodni del teritorija. Vzhod nadzoruje gibanje Fronta Polisario. Ozemlji ločuje tako imenovani peščeni zid. Z ozemlja pod maroškim nadzorom je večina sahravijskega prebivalstva, ki je ozemlje naseljevalo prej, pobegnila. Živijo v begunskih taboriščih v Alžiriji. Številčno so jih že presegli naseljenci iz Maroka. Kot je ugotovilo Evropsko sodišče, se je Evropska komisija pri pridobivanju soglasja posvetovala s predstavniki prebivalcev teritorija ne glede na njihov naseljenski status. Sodbo o sporazumu komentira novinar in predstavnik organizacije Western Sahara Resource Watch – Erik Hagen.
Evropske interese za sklepanje sporazumov z Marokom glede Zahodne Sahare predstavi sogovornik.
Špansko izkoriščanje zahodnosaharskih resursov ima začetek v kolonialnem obdobju. Intenzivni ribolov se je začel v šestdesetih letih in se je nato nadaljeval, ko se je Zahodna Sahara osamosvojila od Španije.
Najbližje priznanju maroške aneksije Zahodne Sahare so Francija, Španija in Združene države. Francoski predsednik Emmanuel Macron je v pismu maroškemu kralju konec julija podprl maroški načrt za avtonomijo Zahodne Sahare, ki so ga podpirale že Združene države in Španija. To je mogoče razumeti kot priznanje maroške suverenosti nad Zahodno Saharo. Dosedanjo politiko držav Evropske unije glede statusa Zahodne Sahare pojasni Hagen.
Slovenski poslanci v Evropskem parlamentu so leta 2019 sporazuma večinsko podprli. Proti sta glasovala Ivo Vajgl in Igor Šoltes. Tanja Fajon, takrat še evropska poslanka, je karakteristično uravnoteženo podprla en sporazum in zavrnila drugega. Pet slovenskih poslancev Evropske ljudske stranke oziroma Nove Slovenije in Slovenske demokratske stranke je glasovalo za sporazuma.
Ne gre za prvi sporazum z Marokom, ki so ga razveljavila evropska sodišča ali sam Evropski parlament. Na primer ribolovni sporazum iz leta 2006 je razveljavil Evropski parlament leta 2011. V čem se razlikuje pomen petkove odločitve evropskega sodišča v primerjavi z dosedanjimi padlimi sporazumi, pojasni Hagen.
Na Evropsko sodišče se je proti sporazumoma pritožila Fronta Polisario. Pritožbo je sodišče sprejelo in nazadnje potrdilo. Kaj to pomeni za priznanje legitimnosti Fronte Polisario, pojasni sogovorec.
Evropska unija je torej v sporazumu z Marokom še enkrat ponovila politiko, za katero se je že pred desetimi leti vedelo, da je nelegalna. Preoblikovanje sporazuma v takega, v katerem je več trajnosti in varovanja okolja, ne more izbrisati dejstva, da se Bruselj pogaja s kolonizatorjem Zahodne Sahare in da mu za privilegij izkoriščanja naravnih virov tudi plačuje.
Dodaj komentar
Komentiraj