Irak po volitvah, po Iraku Irak
Iraški družbenopolitični prostor je vse od ameriške invazije na državo leta 2003 razdeljen na etnično in versko pogojene sfere vpliva. Najvplivnejše politične pozicije v državi so s splošnim neformalnim konsenzom razdeljene med tri največje identitetne skupine. Mesto predsednika vlade vselej zaseda šiit, predsednika države Kurd, predsednika parlamenta pa sunit. Nobena od večjih iraških strank ne presega etničnoverskih delitev, tako da z izjemo manjših protisistemskih strank nacionalistične stranke tako rekoč ne obstajajo.
Novembra so v Iraku potekale splošne volitve z nekaj več kot 56-odstotno udeležbo. Nobeno od predvolilnih zavezništev si ni uspelo zagotoviti več kot 50 poslanskih mest, vsote, ki je v pretekli praksi omogočala grajenje močne koalicije okrog svojega zavezništva. Najbolj se je tej vsoti približalo šiitsko zavezništvo Obnova in razvoj aktualnega premierja Mohameda Šie Al Sudanija, ki si je zagotovil 46 parlamentarnih sedežev. Sledila so ji šiitsko zavezništvo Država zakona najvplivnejšega postsadamovskega iraškega politika Nurija Al Malikija, sunitsko zavezništvo Tukadam in Kurdska demokratska stranka, krajše KDP. Iraški politični sistem deluje na način, da se zavezništva, sestavljena iz strank, po volitvah združijo v politična telesa, zopet pogojena po etničnoverski konstanti, ki nato predlagajo kandidata za vse tri najpomembnejše politične pozicije na nivoju države. Šiiti se tako združijo v tako imenovani koordinacijski okvir, ki izbere kandidata za premierja. Za zdaj še aktualni premier Sudani se je med svojim mandatom, ki je trajal od leta 2022, poskušal oddaljevati od šiitskega koordinacijskega okvirja in je pri določenih političnih odločitvah deloval na lastno pest. Pri tem je potrebno poudariti, da je Sudanijeva stranka Furatajn na volitvah leta 2021 dobila zgolj en poslanski mandat in da je na mesto premierja prišel kot kompromisen kandidat šiitskega koordinacijskega okvirja. Rebwar Salih iz Ameriške univerze v Sulejmaniji meni, da je kljub naprezanjem Sudanija, da bi skoval koalicijo onkraj koordinacijskega okvirja, to težko uresničljivo.
Glavni imeni šiitske politične krajine v Iraku, Sudani in Maliki, nosita preveč političnega bremena, da bi bil kdo od njiju glavni kandidat za mesto premierja. Več pojasni sogovornik.
Salih kot glavnega kompromisnega kandidata vidi Hajderja Al Abadija, iraškega premierja med letoma 2014 in 2018.
Številne šiitske stranke so povezane s šiitskimi milicami, ki delujejo znotraj fronte oboroženih sil, imenovane Ljudska mobilizacijska enota, krajše PMU. Ta je bila leta 2014 ustanovljena za borbo proti Islamski državi, ki je šibka iraška vojska ni uspela zatreti. Oborožene skupine, ki delujejo znotraj fronte, so formalno pod poveljstvom iraške vojske, a v praksi delujejo na lastno pest.
Nekatere od šiitskih milic, ki delujejo znotraj PMU, sestavljajo tudi del neformalnega regionalnega zavezništva tako imenovane osi odpora, v kateri so tudi Iran, jemenski Hutiji, libanonski Hezbollah in palestinski Hamas. V svetovnih množičnih medijih se različne milice predstavlja kot skupen homogeni blok, ki predstavlja iranske interese. V nasprotju s tem Salih pojasnjuje, da obstajajo med njimi velike razlike v delovanju in ciljih, h katerim stremijo.
Pred tednom dni so voditelji nekaterih šiitskih milic, med katerimi je tudi Asaib Ahl Al Hak, izrazili pripravljenost za samorazorožitev oziroma prehod pod popoln nadzor oblasti v Bagdadu.
Politično pestrost Iraka dopolnjuje dogajanje v polavtonomni regiji Kurdistan, kjer že od lanskega oktobra sestavljajo regionalno vlado. Dve največji kurdski stranki v Iraku, KDP in Patriotska unija Kurdistana, krajše PUK, se vse do zdaj nista uspeli izpogajati za sestavo regionalne vlade Kurdistana. Tradicionalni sovražnici, ki sta v devetdesetih letih bíli tudi državljansko vojno, sta urejeni po družinsko klanskih strukturah.
V severnoiraški regiji Kurdistan se bolj kot proti Bagdadu obračajo proti Ankari. Turčija je namreč največji investitor v regiji.
Irak, ki ima eno od največjih rezerv nafte na svetu, se na vsakodnevni ravni sooča z izpadi elektrike. Iraške oblsti plin celo uvažajo iz Irana.
Več kot dvajset let po padcu Sadama Huseina in ameriški invaziji Irak deluje kot klasičen primer propadle države, kjer vladajo zakoni lokalnih klanskih struktur, sestavljenih po verskoetničnih ločnicah. Irak je nesuverena država brez lastne samobitnosti, ki nima druge možnosti, kot da se udinja interesom regionalnih sil in predvsem svetovnega imperialističnega hegemona Združenih držav Amerike.
![Naj tuja Tolpa bumov 2025 – Ciśnienie: [angry noises]](/sites/default/files/styles/thumbnail_grid/public/2026-01/cisnienie-angry-noises.jpg?h=b044a8f9&itok=zcLZs1W1)
Dodaj komentar
Komentiraj