Izzivanje eskalacije
Prejšnjo sredo, 31. julija ponoči, je v 62 letu starosti umrl Ismail Hanija, vodja političnega biroja palestinskega odporniškega gibanja Hamas in borec za palestinsko neodvisnost in suverenost.
Atentat na Hanijo so, kljub temu, da si zato zaslug še niso uradno pripisale, izvedle izraelske sile. Hanija je najvišji izmed vodilnih kadrov Hamasa, ki so jih izraelske okupatorske sile ubile od sedmega oktobra lani. V času atentata je bil vodja Hamasa v gosteh v Teheranu, zaradi inavguracije novoizvoljenega iranskega predsednika Masuda Pezeškjana. To sicer ni edini atentat na voditelje protiizraelskih odporniških organizacij. Le nekaj ur pred atentatom na Hanijo je izraelska vojska ubila Fuada Šukra, visokega člana libanonske organizacije Hezbolah. Šukr je umrl v bombardiranju Bejruta, namenjenem točno njegovi eliminaciji. Bombardiranje je bilo maščevanje za raketni napad na Golansko planoto, v katerem je umrlo dvanajst otrok. Izraelske oblasti so zanj obtožile Hezbolah, ki obtožbe zanika. Izrael si je sicer še isti dan podelil zasluge za umor visokega vojaškega poveljnika Hamasa Mohameda Deifa, ki je umrl v izraelskem napadu na stavbo v Han Junisu v sredini julija.
A vrnimo se k smrti Hanije. Iz Hamasa so sporočili, da je Hanijevo rezidenco v Teheranu zadel letalski izstrelek in ubil tudi enega od voditeljevih telesnih stražarjev, kar so povzeli tudi mediji. Iz iranske revolucionarne garde so kasneje sporočili, da je rezidenco zadela raketa, izstreljena v bližini stavbe. New York Times je eskplozijo pripisal bombi, nastavljeni v Hanijevi spalnici, kar so v Iranski revolucionarni gardi označili za propagando. Izraelske oblasti za umor še niso, kot navadno rečemo za teroristične organizacije, prevzele odgovornosti. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je svojim ministrom ukazal, naj atentata ne komentirajo. Minister za kulturno dediščino Amihaj Elijahu je smrt Hanije vseeno javno proslavil z zapisom na Twitterju, da je svet zdaj lepši. Palestinska politična analitičarka Nour Odeh pojasni, zakaj ni dvoma, da so atentat izvedli Izraelci.
Giuseppe Acconcia, profesor politologije in sociologije Severne Afrike in Sredozemlja na univerzi v Milanu, ugiba, da bi cilj atentata lahko bil povzročitev razpada Hamasa.
Kako bo atentat vplival na delovanje Hamasa ne moremo z gotovostjo trditi, dokler skupina ne izbere novega voditelja. Odeh pojasnjuje, da je Hanija znotraj Hamasa veljal za pragmatičnega voditelja.
Sogovornica pojasni še, kaj atentat pomeni za možnost premirja med izraelsko okupatorsko oblastjo in Hamasom.
Atentat se je zgodil na ozemlju Irana medtem, ko je bil Hanija tam na uradnem obisku, s čimer izraelska vlada ni zgolj likvidirala voditelja odporniške organizacije, ampak s kršenjem ozemeljske suverenosti tudi neposredno izzvala Iran. Iranski predsednik Pezeškjan je tako dejal, da je maščevanje za Hanijevo smrt dolžnost Irana. Kot pojasnjuje Acconcia, je eskalacija konflikta drugi cilj atentata.
Acconcia meni, da iranska oblast ne bo hotela stopiti v neposredno vojno z Izraelom.
Zaenkrat je do povečanja napetosti atentat privedel predvsem na izraelsko-libanonski meji, kjer sicer že več mesecev poteka medsebojno raketno obstreljevanje med izraelsko vojsko in libanonskim Hezbolahom. Ameriški zunanji minister Antony Blinken je včeraj napovedal, da lahko v naslednjih dveh dneh pričakujemo, da bo Hezbolah kot Iranov proksi izvedel polni napad na Izrael. Toda, ker vojna ni v interesu Irana, bi se Iran lahko na atentat odzval na več načinov, kot opisuje Acconcia.
Konec prejšnjega meseca so predstavniki obeh glavnih palestinskih političnih strank Hamasa in Fataha podpisali sporazum v Pekingu, po katerem bi po koncu izraelskega genocidnega pohoda stranki v Gazi, v sodelovanju z drugimi manjšimi strankami, oblikovali skupno upravo. Stranki sta v sporu od leta 2006, ko je po palestinskih volitvah v Gazi in Zahodnem bregu Ismail Hanija kot prvi na listi Hamasa postal premier, predsednik Palestinske oblasti Mahmud Abas iz Fataha pa ga je odstavil. Sledila je državljanska vojna med strankama. Fatah od takrat vodi upravo Zahodnega brega na območjih, kjer jim okupatorska oblast to dovoli, Hamas pa iz Gaze vodi odpor proti okupaciji. Kakšne so dejanske možnosti za sodelovanje, odgovarja Odeh.
Zaključno misel glede dogajanja po atentatu na političnega vodjo Hamasa povzame Odeh.
Dodaj komentar
Komentiraj