Katar pred Saudi ne kloni
Nekaj čez trinajsto uro je iz Dohe proti Riadu poletelo prvo letalo komercialne linije po treh letih in pol. Saudova Arabija je pred tem odprla svoj zračni prostor ter kopensko in pomorsko mejo s Katarjem. Največja monarhija arabskega polotoka je obljubila tudi polno vzpostavitev diplomatskih odnosov s Katarjem. Prva dejanja na poti do napovedane normalizacije odnosov med Saudovo Arabijo in Katarjem sledijo sporazumu, ki so ga v saudskem mestu Al Ula podpisali tudi Združeni arabski emirati, Bahrajn in Egipt. Tri države so se Saudovi Arabiji pridružile pri blokadi Katarja leta 2017.
Podobno kot je bila že blokada Katarja predvsem produkt saudskih interesov, je tudi odstop od nje narekovala volja saudskega princa Mohameda bin Salmana. Združeni arabski emirati, Bahrajn in Egipt po poročanju Reutersa namreč zaključku izolacije Katarja niso bili naklonjeni, zato naj bi tudi njihov začetek sodelovanja s Katarjem potekal počasneje kot v primeru Saudov.
Podrobnosti sporazuma niso znane, zato tudi ni popolnoma očitno, kdo je iz mini hladne vojne izstopil kot zmagovalec, kdo bo kaj pridobil in izgubil. A zdi se, da je bližje zmagi vsaj na simbolni ravni Katar. Že golo dejstvo, da je blokado prestal, ne da bi se uklonil Saudom, je uspeh, meni Eckart Woertz, direktor Inštituta za bližnjevzhodne študije na hamburškem inštitutu GIGA.
Saudova Arabija z zaveznicami je po drugi strani, kot kaže, od ciljev blokade morala odstopiti. Ker ne poznamo natančne vsebine dogovora, je sicer o tem težko natančno soditi. Vseeno se zdi, da Katar ni prenehal s podpiranjem Muslimanske bratovščine in Hamasa, njenega palestinskega krila. Vodja Hamasa Khaled Mashal še zmeraj prebiva v Katarju. Ko so Združene države Amerike prenehale s financiranjem misije Združenih narodov v Palestini, je s finančno pomočjo vskočil Katar. Čeprav je vojna v Siriji trenutno v leru, ostaja dejstvo, da Katar podpira predvsem opozicijo, povezano z Muslimansko bratovščino, medtem ko Saudova Arabija z orožjem zalaga bolj radikalne islamistične milice.
Tudi v poročanju katarske televizijske hiše Al Jazeera, ki je pred tremi leti motilo Saudovo Arabijo, ni opaznih bistvenih sprememb. Prav tako ni videti, da bi Katar bistveno spremenil svoj politiko do Irana, s katerim, tako kot ob uvedbi blokade, še zmeraj gospodarsko sodeluje. Drugače tudi ne more, saj si Katar in Iran delita največje nahajališče zemeljskega plina na svetu. Saudova Arabija je z blokado Katar le še bolj potisnila proti Iranu: ker Katar ni imel vstopa v saudski zračni prostor, je Iranu plačal za vstop v njegovega.
A Katar je z Iranom vedno sodeloval samo toliko, kolikor je moral. Tako je odprtje saudskega zračnega prostora za Katar še en bonbonček.
Očitek o pretiranem zbliževanju Katarja z Iranom, glavnim rivalom Saudove Arabije, je bil ob blokadi verjetno najbolj poudarjen od vseh. Woertz meni, da ne povsem utemeljeno.
Bolj kakor k Iranu je Saudova Arabija Katar potisnila naravnost v naročje Turčiji. Tako Turčija kot Katar sta si že prej delila simpatije do Muslimanske bratovščine. Med blokado je Turčija v zunanji politiki postala bolj aktivna, Katarju je začela dobavljati živila in na njegovem ozemlju celo vzpostavila vojaško bazo. Katar ima na svojem ozemlju tako bazi dveh največjih vojsk Nata, poleg turške še ameriško.
Zaradi vsega tega se zdi, da Saudova Arabija ni imela druge izbire, kakor da bogatega palčka sprejme nazaj pod svoje okrilje, četudi je in bo ostal svojeglav. Vendarle je za enotnost Zalivskega sveta za sodelovanje, ki združuje države Arabskega polotoka, bolje imeti samosvoj Katar na svoji strani kot na nasprotni - na iranski in turški.
Nenazadnje Zalivski svet za sodelovanje nikdar ni bil zares enoten, ko je šlo za vojaške zadeve, ampak je države povezoval predvsem gospodarsko.
Očitno je torej, da Saudova Arabija s svojo agresivno politiko do Katarja ni pridobila ničesar, zato je sedaj Mohamed bin Salman svojo pregovorno pregreto kri morda vendarle uspel ohladiti do te mere, da bo Katar k sebi skušal zvabiti z gospodarskim sodelovanjem. Predvsem v turških medijih pa se pojavljajo tudi špekulacije, da naj bi v zameno za umiritev razmer s Katarjem Saudova Arabija pričakovala donosen prostotrgovinski dogovor z Izraelom. Dogovor z Izraelom so namreč nedavno podpisali že Združeni arabski emirati in Bahrajn. Če so te špekulacije resnične, bo pokazal čas. Nekaj teže jim morda daje dejstvo, da je bil na srečanju petih arabskih držav v Al Uli prisoten tudi Jared Kushner, Trumpov človek za bližnjevzhodne umazane posle.
Dodaj komentar
Komentiraj